Bo podeželje ostalo tudi brez trgovin?
Po ukinjanju poštnih in bančnih poslovalnic, umiku bankomatov in še česa je marsikateri kraj na primorskem podeželju pa tudi širše, izven tega okvira, že ostal tudi brez trgovine z živili. Zato, ker se trgovcem računi ne izidejo. Vse se draži - stroški dela, energentov, najemnine, dobavitelji dvigujejo cene. Če bi bile trgovine na podeželju, tako kot včasih, točke srečevanja, kjer so sosedje med nakupi izmenjali par besed in novic, kamor bi prišli delavci iz bližnjih obratov in malih obrtniških delavnic na malico, bi bil tudi njihov obisk boljši, trgovci bolj zadovoljni. A temu ni več tako. Novice se tudi na podeželju danes prenašajo prek pametnih telefonov, manjši obrati in obrtniške delavnice so večinoma klonili pod pritiski globalizacije in večina mladega, delovno aktivnega prebivalstva se zjutraj odpravi na delo v večje kraje in mesta. In glavnino nakupov opravijo tam, v večjih trgovskih centrih, preden se vrnejo domov. Ker je tako bolj praktično, ker je izbira večja, cene pa praviloma nižje.
Podeželske trgovine s cenami seveda težko konkurirajo velikim trgovskim verigam. Upoštevajoč kapitalistično logiko ponudbe in povpraševanja, dobavnih cen, ki so odvisne od naročenih količin ..., je še čudež, da se je toliko podeželskih trgovin ohranilo in se ponekod celo na novo odpirajo. Slovenija je s svojo gosto mrežo nakupovalnih središč in trgovskih centrov bojda evropski, če že ne svetovni rekorder po številu kvadratnih metrov trgovskih površin na prebivalca. Ti vabijo med svoje prodajne police skoraj ob vsaki obvoznici, malodane ob vsakem krožišču in seveda pritegnejo tudi ljudi s podeželja, saj v njihovi vaški trgovini določenega izdelka morda ni dobiti ali je dražji.
Slovenija je s svojo gosto mrežo nakupovalnih središč in trgovskih centrov bojda evropski, če že ne svetovni rekorder po kvadratnih metrih trgovskih površin na prebivalca.
Trgovci na podeželju so že do zdaj napenjali vse sile in izkoriščali vse možnosti, da so lahko vsaj za silo konkurirali velikim in čim manj zaostajali za njihovimi cenami, a vse ima svojo mejo in v vse več podeželskih trgovinah so jo dosegli. Samo s prihodki od starejših domačinov, ki kupijo mleko in kruh, se jim poslovanje ne izide več. Marsikje bredejo v rdeče številke in kličejo na pomoč, pričakujejo podporo, solidarnost, več nakupov, včasih resda tudi za nekaj evrov več na računu, a za dobro vseh. Da se trgovina v kraju ohrani, ker sicer se ne bo. In bo kraj še bolj prazen in žalosten. In bo prepad med življenjem v mestu in na podeželju še večji, kar ni dobro ne za mesto ne za podeželje, ne za Primorsko ne za Slovenijo. Sploh v teh negotovih časih, ko je trgovina v kraju lahko pomembna prednost, kot se je nazadnje pokazalo med nedavno covidno ujetostjo v okvir občinskih meja.