Marsikaj polzi, še najbolj pa čas
Kljub zimskemu mrtvilu je bila konec prejšnjega tedna Lipica v središču pozornosti. Petkova otvoritev obnovljene jahalnice je nov žarek za vračanje nekdanjega sija Lipici, a po neskončno obljubah in poskusih v minulem desetletju ali dveh je mogoče biti le zadržan optimist. Še večja zadržanost pa velja za državno asistenco primorskemu gospodarstvu, ki ga ob nestabilnem (domačem in mednarodnem) poslovnem okolju v zelo veliki meri tare neustrezna, zastarela in premalo pretočna prometna infrastruktura, na kar ne firme ne njihovi direktorji nimajo velikega vpliva. Tudi o tem so govorili v Lipici, ki je gostila že 27. tradicionalno srečanje članov primorskih gospodarskih zbornic.
Primorski gospodarstveniki so v Lipici pričakovali tri ministre, prišel je en sam, Novogoričan Matej Arčon. Han je moral v Tarčo, Bratuškova se je tudi opravičila. OK, prišla sta državna sekretarja, a težko se je znebiti vtisa, da je ministroma ustrezalo, da sta imela pomembnejše opravke. Tako nista iz prve roke slišala neke vrste ekonomsko-političnega programa Primorske, ki so ga, strnjenega v Lipiško izjavo, prebrali predsedniki treh tukajšnjih gospodarskih zbornic Boštjan Jerončič, Goran Petek in Borut Fakin.
Vse bolj je videti, da je strateška pozicija na pomembnem križišču evropskih poti Sloveniji v breme, četudi bi lahko bila (in je še vedno) velikanska priložnost.
Simbolna enotnost in povezanost, ki so jo predsedniki izkazali s skupnim branjem, je utrdila ključne prvine izjave: da je gospodarstvo edina lokomotiva, ki lahko Slovenijo pripelje v krog “najbolj razvitih, digitalno in okolju prijazno osveščenih ter za bivanje najbolj zaželenih držav,” za kar pa pričakujejo stabilno in čim bolj predvidljivo gospodarsko okolje. Pri tem v prvi vrsti omenjajo predvidljivo davčno politiko, pregledno in racionalno javno porabo, učinkovito gospodarsko diplomacijo in ustrezno prometno infrastrukturo.
Vse bolj je videti, da je strateška pozicija na pomembnem križišču evropskih poti Sloveniji v breme, četudi bi lahko bila (in je še vedno) velikanska priložnost. Premikanje po Sloveniji je postalo nočna mora, država je v minulem desetletju in pol zamrznila vlaganja in nadgradnjo osrednje prometne osi, tudi drugi tir jo bo razbremenil manj, kot bi bilo nujno. Ko se tovornemu tranzitnemu prometu pridružijo še turistični tokovi, se vse skupaj ustavi. Tolažba, da so kolone tudi drugod, je slaba, še slabša so sporočila, da bo več sodobnih prometnic priklicalo le še več prometa.
Če se o davkih da dogovoriti kar hitro, z odločnostjo in jasnimi cilji celo o manj obremenjujočih birokratskih postopkih, pa je za gradnjo prometnic potreben čas. Še več ga je treba za uveljavitev razvojne miselnosti in oblikovanje kompetenčnih profilov prihajajočih generacij. Časa, ki ga bo vedno manj.