Ko nas zaboli vsako padlo drevo
Domorodna plemena po vsem svetu, ki niso pozabila plemenitih izročil svojih prednikov o varovanju narave, nas, svoje po modrosti in osveščenosti mlajše brate in sestre, že dolgo opozarjajo, da z uničevanjem okolja nadse kličemo vremenske kataklizme in propad civilizacije. Dolgo jih nismo slišali. Iz njih smo se delali norca, češ kako lahko ima narava prednost pred tehnološkim napredkom. Nenehna rast je vendar edina možnost, ki jo imamo, zatrjujejo kapitalistične vlade, glas človeka, ki vpije v obrambo narave, pa ponikne kot kaplja v puščavi. Čudak, so ga še označili in dodali, da je umsko moten neprilagojenec.
Spomin prikliče Franca Jesenka, ki je na lastno pest, iz leta v leto, ko to še ni bilo moderno, čistil enega od mariborskih primestnih gozdov. Kup pobranih smeti je pustil ob robu gozda, poklical lokalno komunalno podjetje in prosil, če se lahko ustavijo in smeti poberejo. Kar se je ljudem sprva zdelo smešno, je postalo častitljivo dejanje, prostovoljni okoljevarstveniki pa spoštovanja vredni ljudje, ki se jim da. Znova in znova.
Res smo spisali zakonodajo, ki človeku omogoča, da podre drevo. A če se človeštvo res prebuja, bo zahtevalo novo zakonodajo. Kajti prebujen človek ve, da podiranje zdravih dreves ni več sprejemljivo.
Vse več je ljudi, ki se izpostavljajo v bran naravi. Spomnimo se Saše, ki je pred več leti s svojim telesom zavarovala platane ob Vojkovem nabrežju v Kopru. Njeno dejanje iz obupa je bilo pravočasno, platane še danes rastejo, mečejo blagodejno senco in nudijo dom prebivalcem neba. Da jih je pred poldrugim letom v parku ob Vojkovem nabrežju prehitela žaga, še danes obžalujejo predstavniki Krajevne skupnosti Koper - center, in dreves, ki so se ob Prešernovi cesti v Izoli protestom navkljub žrtvovala za novo krožišče, ne pozabljajo niti izolski čuječneži. Bi brez prizadevanj nevladne organizacije Alpe Adria Green imeli plinski terminal v Tržaškem zalivu? Ne vemo, imamo pa srečo, da so bili dovolj glasni in se to ni zgodilo, saj bi že gradbena dela dvignila mulj z morskega dna in z njim strupeno živo srebro.
Človeštvo se prebuja, je zadnjič v intervjuju zatrdil pater Karel Gržan. Je prepričan, smo ga vprašali. Da. Te dni mu odzivi ljudi na nedavno žaganje cipres v Kopru in Portorožu pritrjujejo. Ni nam več vseeno, ko pade drevo, katerokoli drevo. Drevo je naš vsakdanji kisik, filtrira izpušne pline, je senca, zaščita pred erozijo, hrupom, vetrom, je skrivališče pred pogledi in nenazadnje tudi dom. Goloseki, ki ostajajo po podiranju dreves, so prevelika rana, da bi ostali ravnodušni. Res smo spisali zakonodajo, ki človeku omogoča, da podre drevo. A če se človeštvo res prebuja, bo zahtevalo novo zakonodajo. Kajti prebujen človek ve, da podiranje zdravih dreves ni več sprejemljivo.