V spomin: Pavel Pečar (1930-2023)

Ob izteku leta je svojo življenjsko pot sklenil Pavel Pečar, pravnik, politik, publicist, ki je pustil marsikatero sled v primorskem prostoru. Od leta 1958 je živel in delal v Kopru ter soustvarjal sistem solidarnosti in socialno-zdravstvene varnosti v Sloveniji.

Rojen je bil dobro desetletje pred drugo svetovno vojno v napredni in narodno zavedni delavski družini v Domžalah, kar ga je izklesalo v pokončnega in načelnega človeka z neupogljivo hrbtenico. Že kot dijak se je v času nemške okupacije upiral zatiranju slovenskega naroda in jezika. Tudi kasneje se je velikokrat loteval oblastnikom neprijetnih zadev, vztrajal je na pravičnih rešitvah. Poznan je kot prvi Slovenec, ki je koncem šestdesetih let na konferenci v Beogradu govoril v slovenskem jeziku in zahteval prevajanje, kar je bilo v tistih časih nekaj nezaslišanega.

Po maturi je končal višjo šolo za socialne delavce, kasneje pa ob delu še pravno fakulteto v Ljubljani. Najprej je delal kot zdravstveni tehnik na Dolenjskem, kasneje v Ilirski Bistrici, kjer je spoznal življenjsko sopotnico Vero. Pot ju je v šestdesetih zanesla v Koper, kjer sta si z rojstvom hčerke in sina ustvarila družino. V Kopru je služboval do upokojitve pretežno na socialno-zdravstvenem področju, kjer je do izraza prišel njegov poudarjen socialni čut, zavzemanje za malega človeka in družbeno pravičnost. Nekaj let je opravljal tudi funkcijo predsednika občinskega in obalnega sindikalnega sveta. Leta 1960 je za svojo študijo o socialnih vidikih delovanja zdravstvenih zavodov prejel prestižno nagrado Sklada Borisa Kidriča z obrazložitvijo, da ima delo za obravnavane probleme pionirski značaj, poglobljene rešitve pa so posledica kritične misli in znanstveno-analitičnih elementov.

Kot dober delavec in organizator je postal direktor Zavoda za socialno zavarovanje Koper, kasneje Regionalne zdravstvene skupnosti. Dva mandata je odslužil tudi v Ljubljani, najprej kot pomočnik ministra za zdravstvo in socialno varstvo, nato pa še kot direktor predhodnika današnjega Zdravstvenega zavarovanja Slovenije. Tedaj se je oblikovala nova socialno-zdravstvena zakonodaja, v kateri je tvorno soustvarjal zdravstveni sistem s poudarkom na medgeneracijski in splošni solidarnosti, sistem za malega človeka, ki so nam ga zavidale tudi najbolj razvite države in nam danes na žalost razpada pred očmi. S teh delovnih mest se je zavzel tudi za policentrični razvoj bolnišnic ter pospeševal izgradnjo regionalnih bolnišnic. Ko je vodil zdravstvene zavode Primorske, se je gradila nova bolnišnica v Izoli.

Ob koncu osemdesetih je prispeval k sprejemu odloka o ribištvu, ki je izhajal iz celovitosti Piranskega zaliva in je bil pomemben argument Slovenije pri pogajanjih za določanje naše morske meje. Že pred desetletji je veliko pozornost posvečal tudi odnosu do okolja in opozarjal, da je varstvo okolja bistven pogoj za zdrav družbeni razvoj in naš obstoj. Daljnovidno se je pred tremi desetletji javno uprl nepremišljenim načrtom za izgradnjo škodljivih gradenj ob morju: rafinerije nafte na Serminu, termoelektrarnama v Miljah in Plominu.

Po upokojitvi se je vključil v društvo za zdravo življenje Viharnik, kjer so mu bili kot najbolj pri srcu planinski pohodi. Zelo rad je zahajal v snežniške gozdove, na Kraški rob in v Kamniške planine, pod katerimi se je rodil. Še posebno rad je hodil po hribih v družbi vnukov, na katere je bil globoko čustveno navezan.

Svoje doživljanje ljudi, narave in življenja je rad zapisoval ter prispevke objavljal v revijah, v zadnjih letih pa opisoval v treh knjigah; Pred zatonom, Prelomni čas in Svitanja. V lepem in bogatem jeziku knjige izražajo avtorjevo občutljivost za družbene krivice in njegov čut za pravičnost ter skozi številne usode ljudi govorijo o njegovi veri v življenje in v moč človeka, da se kljub krivicam znova dvigne.

Ljudje so poznali Pavla Pečarja kot človeka, ki se je celo življenje zavzemal za pravičnost in si prizadeval pomagati ljudem. Ni jih malo, ki jim tudi je. Za njim bo zazevala praznina.

---