Politika na dolgotrajni bolniški
Pridni Slovenec, kolikor ta stereotip drži, se zelo rad spotakne ob podatku, da bolniški staleži pri nas lahko trajajo tudi po več let. Natančneje, okoli 330 jih traja že več kot pet let, “rekorder”, kot s(m)o ga poimenovali mediji, je na bolniški že 12 let. Vendar ali so za to res krivi “rekorderji”, bolniki, delavci, ki se često ustavijo šele, ko povsem obležijo, tako da res dolgo traja, preden se spet poberejo? Bolniško nam mora odpreti osebni zdravnik, če je dolgotrajna, pa o njeni upravičenosti ne odloča več on, ampak komisije, ki jih ima ZZZS.
Gotovo se tudi med delavci najde (marsi)kdo, ki bolniško izkorišča za podaljšanje vikenda. Spomnimo se samo kratkega obdobja, ko za bolniško do treh dni ni bilo treba obiskati zdravnika, pač pa le obvestiti delodajalca. Bolezen naj bi takrat nenavadno veliko delavcev doletela prav ob sončnih koncih tedna ali pa v času trgatve. Takšne zlorabe pa so vendarle izjeme, ki jim ne moremo naprtiti odgovornosti za to, da imamo slab sistem, ki bi ga bilo treba spremeniti.
Na vseh naštetih področjih se lahko kaj zares spremeni le, če bo politika zmogla pripraviti potrebne ukrepe in spremembe zakonov.
Bolniška je pri nas časovno neomejena in zaradi tega tudi neke vrste socialni korektiv; ob mizernih invalidskih pokojninah je za bolnika bolje, da je v bolniškem staležu, kot da bi se upokojil. Pred leti je ministrstvo za zdravje že predstavilo zamisel, da bi se moral delavec, ki je na bolniški več kot eno leto, obvezno invalidsko upokojiti, vendar so zlasti združenja bolnikov z rakom takoj opozorila, da prebolevanje težkih bolezni traja leto ali več, po rehabilitaciji pa ozdravljena oseba spet lahko dela ter s prispevki polni blagajni ZZZS in ZPIZ, namesto da bi le prejemala invalidsko pokojnino.
Na vprašanje, koliko časa sme trajati bolniška, torej ni enostavnih in enoznačnih odgovorov, kot tudi ne na vprašanje, kdo je kriv, da delavci zbolevajo. Gotovo bi se morala izboljšati osebna odgovornost ljudi za lastno zdravje, gotovo pa bi morali tudi delodajalci bolje skrbeti za kakovostna in zdrava delovna mesta. Morda jih bo k temu prisililo dejstvo, da delovne sile ni več na pretek in da se še ta, ki je na voljo, stara. Treba bo bolje poskrbeti zanjo, da se ne bi prehitro iztrošila.
Vsaj še eno dejstvo, ki povečuje izdatke za bolniške, pa so razmere v našem zdravstvu. Dolge čakalne dobe podaljšujejo tako diagnostiko kot zdravljenje, posledično pa tudi vračanje ljudi na delo.
Na vseh naštetih področjih se lahko kaj zares spremeni le, če bo politika zmogla pripraviti in sprejeti potrebne ukrepe in spremembe zakonov. Te morajo biti usklajene, pretehtane, zavezujoče za delodajalce, takoj delujoče na področju zdravstva … A kaj, ko se zdi, da je tudi naša politika le še eden v vrsti bolnikov.