Kdo bi lahko še bil optimist
Ni treba biti politični analitik ali svetovno znani sociolog/filozof za ugotovitev, da je bilo leto, ki se izteka, slabo. Sicer ne za vse, saj so najbolj bogati Zemljani postali še bolj bogati, prodajalci orožja, nafte in plina, energetskih orodij in še marsičesa so tudi povečali svoj dobiček, ljudstvo, tudi v Sloveniji, pa z izplenom ne more biti zadovoljno.
Če smo bili lani ob tem času zaskrbljeni, ker se je vojna v Ukrajini ustalila v rovih, smo lahko sedaj prestrašeni, saj se ji je pridružilo iztrebljanje Palestincev v Gazi, ob katerem zahodni svet, ki mu Slovenija pripada, ne ukrepa.
Če smo leta 2022 videli zmago Giorgie Meloni v Italiji in Viktorja Orbana na Madžarskem, so v tem letu na volitvah zmagali tudi deklarirani avtokrat Tayyip Erdogan v Turčiji, prepričani rasist Gert Wilders na Nizozemskem in samooklicani anarhokapitalist Javier Milei v Argentini.
Kljub drugačnim predvolilnim obljubam so se novi oblastniki vmešavali v družbene podsisteme, povečevali davke, kadrovali po načelu lojalnosti in ne kompetentnosti, večkrat povozili demokratične standarde, ob tem pa z arogantnim vedenjem zapravili neizmerno zaupanje volilcev.
Če smo pred letom dni opazovali neuspešno izvajanje zdravstvene reforme in nerodne poteze vlade Roberta Goloba, smo sedaj priče opustitvi resnih reform, ob tem pa hkrati višanju davkov in vladnemu financiranju nekaterih tragikomičnih projektov, denimo milijonov za krepitev aktivnih državljanskih pravic, vojaškega in potem kuharskega šova na Pop TV, nakupa prenosnih računalnikov ministrstva za digitalno preobrazbo, popisov cen za določena živila, v katerih nas vlada prepričuje, da so izdelki v trgovinah vedno cenejši.
Če smo lani ugotavljali, da je za človeštvo zadnji čas, da zmanjša izpuste toplogrednih plinov in s tem vsaj upočasni podnebne spremembe, če jih že ne more zaustaviti, lahko letos ugotovimo zgolj, da razen nekaj lepo napisanih deklaracij na podnebnih konferencah nismo prav nič bližje rešitvi. Načelno se o zmanjšanju fosilnih goriv in uporabe plastike vsi strinjajo, nihče pa se ni pripravljen odpovedati dobičkom ob izkoriščanju surovin in proizvodnji škodljivih izdelkov. Planet Zemlja gori in človeštvo ni pripravljeno pogasiti tega požara.
Ob zavedanju navedenega in še kopice podobnih trendov tako v domovini kot v tujini je težko z optimizmom gledati v leto 2024. Ne samo, da so elite izgubile kompas pri vodenju državnih sistemov in človeške družbe, zdi se, da so tudi ljudje, očitno razočarani nad vsem, vrgli puško v koruzo in se ukvarjajo zgolj z lastnim preživetjem. Pripravljeni so se prepustiti najglasnejšim, tistim, ki ponujajo enostavne in takojšnje rešitve, četudi so skregane z zdravo pametjo, lažnim prerokom, ki obljubljajo največ in nebesa na Zemlji brez truda.
Morda ni v moči Slovencev, da bi zmanjšali segrevanje našega planeta, rešili izraelsko-palestinski spor ali argentinske težave, zagotovo pa lahko bistveno vplivamo na blaginjo slovenske družbe. Ta je po volitvah pred letom in pol bolj sproščeno zadihala, a ko so se novi oblastniki usedli na funkcionarska mesta, so se začela vrstiti ravnanja, značilna za prejšnjo vlado Janeza Janše. Kljub drugačnim predvolilnim obljubam so se vmešavali v družbene podsisteme, povečevali davke, kadrovali po načelu lojalnosti in ne kompetentnosti, sprejemali nove administrativne ovire, večkrat povozili demokratične standarde, ob tem pa z arogantnim vedenjem zapravili neizmerno zaupanje volilcev. Ker so bistveno zaostali za pričakovanji in tudi cilji, ki so si jih sami zadali, niti ni presenetljivo, da je podpora Robertu Golobu in njegovi stranki strmoglavila.
Vodenje politike v zadnjih mesecih nas ne more navdajati z optimizmom, saj se način dela bistveno ne spreminja. O visokodonečih reformah ni več veliko slišati, poleg tega pa vodstvo vlade vse bolj izgublja stik z realnostjo. Stvari ne gredo v pravo smer!
Na srečo ima človek prostočasne dejavnosti, pri katerih se sprosti, pri katerih čustvom pusti prosto pot, pri katerih se brezskrbno zabava in razplet dogodka ni usoden zanj, za mesto, za svet. Ta drobna zadovoljstva v glasbi, športu, knjigi, umetnosti ..., da ljubezni niti ne dodajamo, lahko pretehtajo nad zlobnim in kaotičnim svetom, ki na vse strani širi svoja krila.
In v tem pogledu je pred nami dobro leto: na platna bo prišlo nekaj dobrih filmov, napovedani so novi cedeji svetovnih in slovenskih glasbenih zvezd, novi knjižni naslovi, predvsem pa nastop slovenskih nogometašev na evropskem prvenstvu v Nemčiji. Spremljanja nastopov Kekovih varovancev bodisi v živo bodisi na daljavo se lahko le veselimo, kakor tudi ogleda olimpijskih iger s pomlajeno, a vrhunsko slovensko reprezentanco, in tudi Toura in Gira.
Tako bomo lažje pozabili na domače politične tegobe.