Vsi se pripravljajo na vojno, nihče na mir
Svet se pripravlja na vojno. Zgolj sami pa se lahko in se moramo pripraviti na mir.
Nič kaj spodbudno ni bilo iztekajoče se leto. Preštevamo ga v mrtvih Ukrajincih, Palestincih, izraelskih talcih. Če bi dodali še po nepotrebnem mrtve ruske vojake na ukrajinskih bojiščih, vse mrtve Sudance, ki jih mednarodna skupnost nima niti za mar, in na tisoče mrtvih v vseh drugih spopadih, ki potekajo po svetu, lahko brez pretiravanja zaključimo, da je za nami grozno leto, nepredvidljivo leto in leto, ki obeta še bolj negotovo prihodnost.
Tu so še mrtvi zaradi lakote in nalezljivih bolezni - oboje bi bilo, če bi obstajalo malo več solidarnosti, mogoče izkoreniniti ali vsaj obvladati. Vedno več je mrtvih zaradi podnebnih sprememb. Tudi pri nas so te iz številnih družin naredile brezdomce.
Mir je prostor nekje znotraj nas, ki ga moramo ohranjati čistega, nedotaknjenega, skrbeti pa tudi za to, da s svojo kramo ne smetimo prostorov miru v drugih ljudeh. V tej pospravljeni sobici ni mesta za strah, za skrbi, povezane s prihodnostjo, za bitke, ki niso naše, za težave, katerih rešitev ni odvisna od nas. Ali takšen prostorček sploh obstaja?
Leto 2023 je bilo po številnih opozorilnih pred njim tisto zadnje, ki je dokončno razkrilo, da je starega reda konec, novega pa še ni na vidiku. Ali bolje: novi zdaj nastaja, s silo in močjo posameznih držav, z ignoranco do edinega veznega člena in blažilca individualnih apetitov, organizacije Združenih narodov.
Kot hitra streznitev so te dni delovale besede nemškega zunanjega ministra Borisa Pistoriusa, da se mora Nemčija pripraviti na vojno. Smo res že tukaj? A v resnici se na vojno že dolgo pripravljajo številne države. Vsi se pripravljajo na vojno, nihče pa na mir. Nihče se ne pripravlja na mir. Med prazniki, ki prihajajo, bo v ospredju prav sporočilo miru, ki postaja vedno večja vrednota in vedno bolj ogrožena dobrina. Zaradi prazničnega časa pa ne bo nikjer potihnilo orožje.
Neštetokrat bodo izrečena tudi voščila o notranjem miru, vendar pa tudi tega same po sebi ne morejo prinesti umirjene božične pesmi, lučke, ki svetijo v dolge zimske noči, srečevanja z družino, ki pogosto ni tako idilična, kot bi morala po definiciji biti.
Mir je prostor nekje znotraj nas, ki ga moramo ohranjati čistega, nedotaknjenega, skrbeti pa tudi za to, da s svojo kramo ne smetimo prostorov miru v drugih ljudeh. V tej pospravljeni sobici ni mesta za strah, za skrbi, povezane s prihodnostjo, za bitke, ki niso naše, za težave, katerih rešitev ni odvisna od nas. Ali takšen prostorček sploh obstaja?
Vzpostavljanje ravnovesja med službo in prostim časom, med hobiji in obveznostmi, med pričakovanji naših pomembnih drugih in našimi željami je izziv, s katerim se soočamo vsi. Bilo bi sila nepošteno trditi, da je bilo nekoč življenje bolj umirjeno in manj stresno. Če le pomislimo, kako so se ljudje še pred 100 leti borili za golo preživetje, kako slabe možnosti so imeli za izobraževanje, kako zapostavljene so bile ženske ... In če se res prestavimo 100 let nazaj, takrat je Evropi po komaj končani vojni za ovratnik že dihala nova. Kdo bi zavidal ljudem tedanjega časa?
Vsak čas ima svoje izzive, ki jih prinaša zunanje okolje in na katere slehernik nima prav veliko vpliva. In zdi se, da je v vsakem času edini prostor, kjer je mogoče najti vsaj nekaj miru, tisti prostor znotraj nas. Iščimo, ustvarjajmo in pospravljajmo ga!