Voda, naša vsakdanja
Ko Kraševci mlajše generacije danes odprejo pipe v svojih stanovanjih, si težko predstavljajo, da iz njih ne bi pritekla pitna voda. Pa ni bilo vedno tako. Pred nekaj dnevi je minilo natanko 39 let, kar je voda iz črpališča v Klaričih, zajetju pri Brestovici v občini Komen, po dolgih letih gradnje vodovodnega omrežja po Krasu pritekla iz sežanskih pip. Najbrž se ne zmotimo, če zapišemo, da je prav ta pridobitev najbolj spremenila vsakdanjik prebivalcev tega dela Slovenije. Na bolje, seveda.
Voda iz črpališča Klariči ni prinesla življenja le v gospodinjstva med Brestovico in Sežano, celo toliko so je načrpali v podzemlju te suhe dežele, da so jo lahko začeli prodajati in z njo oskrbovati Istro, še eno deželo, ki se v sušnih obdobjih bori s pomanjkanjem vode.
Rešitev v kraških, brkinskih in istrskih občinah vidijo v 100 milijonov evrih iz bruseljske malhe, s katerimi bi zagotovili dolgotrajno oskrbo regije z vodo.
Zapletlo pa se je pri denarju. Skoraj trideset let stara pogodba, ki je določala ceno, po kateri je Rižanski vodovod kupoval vodo Kraškega vodovoda, namreč ni vključevala stroškov omrežnine. Kar je pomenilo, da je bila “kraška” voda za prebivalce Istre cenejša kot za Kraševce. To pa je težko razumljivo in iz stališča “prodajalcev vode” nepravično. Nova pogodba, ki so jo včeraj podpisali predstavniki Rižanskega in Kraškega vodovoda, devetih občin soustanoviteljic teh dveh podjetij, del prej omenjenih nepravilnosti odpravlja.
Toda težave še vedno ostajajo. Vodovodno omrežje je zahtevno za vzdrževanje, vodni viri pa podvrženi vse bolj samosvoji naravi. Ne le poletne suše, tudi lanski požari so izpostavili ranljivost vodovodnega sistema in s tem ljudi. Rešitev v kraških, brkinskih in istrskih občinah vidijo v 100 milijonih evrov iz bruseljske malhe, s katerimi bi zagotovili dolgotrajno oskrbo Krasa in Istre z vodo.
Da je projekt še kako pomemben, se zavedajo vsi odločevalci, če kaj, je oskrba s pitno vodo ena najpomembnejših nalog vseh občin. Na včerajšnjem podpisu pogodbe je bilo čutiti veliko optimizma v skupno sodelovanje v prihodnosti. Le čas pa bo pokazal, če bodo aktualna vodstva občin bolj uspešna kot njihovi predhodniki. Spomnimo se, da je projekt oskrbe Krasa in Istre s pitno vodo - takrat ocenjen na 48 milijonov evrov - pred desetimi leti neslavno “padel v vodo.”
V primeru vnovičnega neuspeha se lahko kaj hitro zgodi, da bodo tudi mlajše generacije tako na Krasu kot tudi v Istri na lastni koži spoznale, da voda iz pipe ni nekaj samoumevnega, ampak dragoceno darilo, ki so nam ga podarili predhodniki. Zato je edino pošteno in pravično, da jo ohranimo tudi za naše zanamce.