Pedenjped je desetletnik!
Minilo je deset let, odkar je pobalin Pedenjped prvič razkazal svoje pedenjcarstvo malim gledalcem Slovenskega stalnega gledališča. Predstava po pesmih Nika Grafenauerja je ob letošnjem miklavževanju v Mali dvorani tržaškega gledališča praznovala svoj rojstni dan v razposajenem vzdušju pred polno dvorano s torto in z darilci, ki jih je prinesel sam Miklavž. Prisrčnega druženja se je veselil tudi avtor priredbe, režiser in igralec Primož Forte, ki sta mu med gledalci zaploskala tudi otroka in partnerka Tina Gunzek.
Primož Forte in Marko Škabar praznujeta desetletno sodelovanje
v predstavi Pedenjped. Foto: fotodamj@n
Kolikokrat sta vajina otroka gledala predstavo Pedenjped?
“Štirikrat v živo, posnetek predstave - ko sem ponavljal tekst, pa vsaj desetkrat.”
Katera je skrivnost njenega uspeha?
“Pedenjped je barabica, otrok, ki se uči na svojih napakah. Režija namenoma izpostavlja njegove spodrsljaje in ponavljanje določenih napak. Sama predstava se v bistvu že začne s pomoto, ker igralcev ni. Gledalci zato prisilijo nekega 'šoferja', naj odigra predstavo skozi improvizacijo. Šofer nastopi kot Pedenjped, ki ima v mislih svoj 'red' in se mora skozi odraščanje naučiti, kaj je prav in kaj narobe. Otroci v dvorani morajo gledati sovrstnika na odru, čeprav ga igra štiridesetletnik.”
Najljubša Pedenjpedova napaka?
“Veliko jih je. Meni je na primer zelo všeč situacija, ko Pedenjped nenadoma steče z odra, ker mora lulati, medtem pa mu Marko ukrade flavto, s katero se je Pedenjped pred tem igral. Takrat, skrit v ozadju, komaj čakam, da pridem nazaj in mi otroci povedo, da flavte ni!”
Se niste naveličali desetletnega ponavljanja iste predstave?
“Ne, ker se generacije menjajo in so otroci vedno drugi. Je zgodba, ki jo predajaš naprej različnim generacijam, zato je zanimivo opazovati, kako otroci vsakič drugače spremljajo predstavo.”
Ste sami izbrali Pedenjpeda, da bi iz pesmic ustvarili predstavo?
“Jaz sem izbral, moja partnerka, Tina Gunzek, pa mi je veliko pomagala pri oblikovanju lika. Takrat še nisva imela otrok; kljub temu, da še ni imela tovrstnih izkušenj, mi je znala zelo dobro svetovati. Ko sem iz pesmic Nika Grafenauerja sestavljal zgodbo za predstavo, sem si predstavljal 'plastično' izvedbo, ki ne bi delovala kot zaključena predstava in bi resnično ponujala pogled v otroško sobo, v katero Pedenjped povabi prijatelje.”
Se mogoče spominjate kakšne posebne ponovitve?
“Nekoč sem igral v Novem Mestu tri predstave zapored, čez par dni pa je sledil nastop z neko drugo predstavo na Borštnikovem srečanju. Pedenjped je predstava, namenjena predšolskim otrokom; ustvarjena je bila za majhne prostore, v Novem Mestu pa sem igral v veliki dvorani za več sto otrok. Trikrat zapored. In tako sem med tretjo predstavo nesrečno izgubil glas in sem moral potem uporabiti raznorazne zvarke, da sem lahko čez par dni nastopil v Modernih nó dramah, kjer naj bi imel žameten glas, kot v kakšni radijski igri.”
Od samega začetka te dolge gledališke zgodbe poudarjate dejstvo, da je uspeh zasluga celotne ekipe in da na odru stoji igralski tandem ...
“Tako je. Želel bi se zahvaliti takratni umetniški vodji Diani Koloini, ki je dovolila, da sam režiram otroško predstavo, v kateri tudi igram. Na začetku ni bila ravno prepričana, da bom zmogel, po desetih letih pa smo dokazali, da je bila to prava odločitev. Zahvalil bi se tudi Nani Forte in Juretu Ivanušiču za odlično glasbo, ki je še vedno aktualna in jo otroci radi prepevajo. Prav tako bi se zahvalil Petru Furlanu za sceno in Silvi Gregorčič za kostume. Največja zahvala pa naj gre mojemu 'kompanjonu' Marku Škabarju, ki je koprotagonist te predstave in brez katerega moj Pedenjped sploh ne bi obstajal. On sicer zelo nerad nastopa, ker je v osnovi odrski tehnik. Ob letošnji obletnici pa je priznal, da z užitkom sodeluje pri tej predstavi. Cilj je bil torej dosežen.”