Svet je treba umiriti!
Nedavno smo poročali, da bralna pismenost pri nas pada bolj in hitreje kot drugod. Da mladina, ki bo čez pet, deset let prevzela pomembne družbene vloge, ni na dobri poti za obvladovanje kompetenc za reševanje nalog v vsakdanjih kontekstih. So za to krivi učitelji, starši ali kar vsa družba in vzdušje, v katerem živimo in v katerem odrašča mladina? Vemo, da svet potrebuje nov dogovor, če že ne novi red. Žal pa je vsak korak na tej poti bodisi prazen bodisi v napačno smer.
Glede kompetenc šolajoče se mladine in njihove bodoče družbene vloge je bržkone bridka ugotovitev, da okolje ne stimulira njihovega razvoja in osebnostne rasti na način, ki bi ga stroka in njena statistika prepoznali za ustreznega. Gre bodisi za to, da ima prav stroka, bodisi za to, da nove generacije ne bodo po meri starejših. Svet se vrti in spreminja, nekatere zadeve pa ostajajo. Še vedno hodimo, se pogovarjamo in smo čuteča socialna bitja.
Za delovanje v svetu, nabitem z impulzi in informacijami, gotovo potrebujemo ustrezne veščine. Tudi te se hitro spreminjajo. Mladim generacijam ni potrebno znati uporabljati telefona z vrtečo številčnico ali računati na abakus, kot so znali še v drugi polovici prejšnjega stoletja. Prav tako jim ni treba pomniti telefonskih številk ali naslovov. Znati pa morajo uporabljati takšna in drugačna elektronska pomagala in se poskušati znajti v džungli informacij, resnic, polresnic, insinuacij, navidezne resničnosti in zapeljive umetne inteligence. Te zadeve niso padle z lune ali zrasle na jablani, zasejali in zalivali so jih ljudje.
Ko spodaj govorijo, da so zadeve skorajda usodno zaštrikane, jim od zgoraj sporočajo, da ne vidijo dobro, da še nikoli ni bilo bolje. In prižgejo lučke, da je vsaj nekaj, kar je vedno bolje kot nič.
Evolucija seveda ne more že naslednji generacij dati dolgih prstov za tipkanje po telefonih in intuitivnih zmožnosti za izzive hitro spreminjajočega se sveta. Veliko vprašanje tudi je, kako bo narava predrugačila človeka. O tem morda lahko domnevamo, a naši modeli niso zanesljivi, četudi so kompleksni in dajejo vtis nezmotljivosti. Suše, povodnji, vojne in gospodarske krize se prikradejo, ko jih najmanj pričakujemo. Ali pa nam oni zgoraj ne povedo vsega, kar vedo.
“Poleti bom doma,” so govorili vojaki, ki so jih na pomlad vpoklicali pod orožje v prvi svetovni vojni. Potem so nekaj zim preživeli bodisi v blatnih jarkih, v snegu visoko v gorah ali v zmrznjenih ruskih stepah. Kdo ve, kaj govorijo ruskim in ukrajinskim vojakom njihovi poveljniki, kako jim pojasnijo, da je vojna boljša kot mir. Morda je bilo le drobno naključje, da so eni na tej drugi pa na oni strani. Ne le pri Rusih in Ukrajincih, tudi na Bližnjem vzhodu in še marsikje.
“Svetovni voditelji” so prekleto dobro plačani in v marsičem tudi usposobljeni, da bi lahko naredili v svetu mir in zagotovili blagostanje večini prebivalstva. A ne gre. En čas pošiljajo na “nemirna območja” puške in tanke, potem spet hrano in odeje. Kot da se lahko kar tako odkupiš …
Ko so vojne končane, nam prerokujejo novo ureditev in nov mir. Pravzaprav pa govorijo o novi vojni. Naš svet je sestavljen tako, da se je treba stalno proti nečemu ali nekomu boriti. Potem so rekli, da bo kmalu nova, vodnarjeva doba, ko bomo vse skupaj razumeli drugače in bo duhovnost pomagala k harmoniji. Pa spet nič, pravzaprav še več nerazumevanja in nasilja.
Ko spodaj govorijo, da so zadeve skorajda usodno zaštrikane, jim od zgoraj sporočajo, da ne vidijo dobro, da še nikoli ni bilo bolje. In prižgejo lučke, da je vsaj nekaj, kar je vedno bolje kot nič.
Besed, informacij in sporočil v zraku še nikoli ni bilo toliko kot zdaj. Še nikoli ni bilo toliko ljudi, ki natančno vedo, kaj je treba, in še nikoli se nismo počutili bolj nebogljene in nemočne. Da ne gledaš slik iz Ukrajine in Gaze, je dovolj ugasniti televizor in telefon. A to ne pomeni, da jih ni več, da ne teče kri in da mame ne jokajo.
Kmalu bo Božič in se bodo dogovorili za božično premirje. V vojnah in povsod drugod. Sočutni bomo z žrtvami, revnimi in osamljenimi. Ko bo konec “tistih” dni, bo vse po starem. Kapitalizem se bo spet zagnal, spet bo pokalo in spet bodo mame jokale.
Saj vemo, edina stalnica v življenju so spremembe. Te so zares potrebne. Morda bi bilo najprej dobro umiriti svet in ga narediti bolj predvidlji-vega. Za začetek na primer z novim koledarjem, nemara tistim, v katerem ima leto 13 mesecev po 28 dni in so dnevi vselej na isti datum. In potem naprej, da zadev, ki jih ni treba zapletati, pač ne zapletamo. Slednjič bodo komisije morda ugotovile, da ni problem v tem, da otroci ne znajo pravilno računati in pravilno brati, temveč v tem, da jim tega niso znali prav povedati. Oziroma so jim povedali za današnji, ne za jutrišnji svet. Kdo pravi, da bi bilo narobe, če bi tudi pri matematiki na glas brali Malega princa?