Vsi mi smo oblegane trdnjave, ki se upirajo hrabro - pa tudi podlo

“V gradu Giorgia Pressburgerja je enigma izven časa in prostora, ki jo vsakdo nosi v sebi.” Tako je predsednica tržaškega PEN kluba ubesedila vtis ob branju še neizdanega dela, ki je doživelo svetovno praizvedbo v mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča.

Člani bralne skupine, ki so imeli prednost, da so se pred premiero, s pomočjo režiserja Alessandra Marinuzzija, poglobili v vsebino te drame, so priznali, da je tekst odprl veliko vprašanj, ki so pogosto ostala brez odgovora. Uprizoritev je dodatno pozvala gledalce k iskanju nepričakovanih odgovorov, igralce pa k raziskovanju kompleksne mreže realnih in fiktivnih odnosov z liki in s kolegi, ki jih utelešajo.

Pressburger je napisal ta tekst z nadrealnim, predvsem pa metaforičnim predznakom na začetku novega tisočletja, v pozni dobi svoje ustvarjalne poti. Glavna tema je staranje umetnika, postopna pot do zatona v tempu, ki ga določajo simbolične “batine in pavze”. Okrog umetnika se gibljejo vznemirljivi liki, ki so na svoj način, hudomušno zabavni; njihova življenja so tesno povezana z vrednostjo “gradu”, ki naj bi bil umetnikova last.

Grad in umetnik sta hkrati materialna in duhovna. O možnem, skritem pomenu trdnjave, po kateri vsi liki hrepenijo, je avtor z besedami protagonista povedal: “Zakaj smo tako izpostavljeni? Čemu morajo človeška bitja trajati tako dolgo? Mučijo se z nevidnimi sovražniki, napadalcev je na milijarde: bakterije, virusi, lišaji, plesni. Da ljudi sploh ne omenjam. Vsi mi smo oblegane trdnjave, ki se upirajo hrabro - pa tudi podlo.”

Onirična, hkrati hudomušna slika o zatonu življenja, o neizogibni minljivosti, a tudi o merjenju moči med umetniškim ugledom in ekonomskim položajem, je doživela uprizoritev v obliki dvojnega poklona avtorju, saj je gledališče na dan premiere odprlo tudi spominsko razstavo v poklon umetnosti in liku Giorgia Pressburgerja. Panoji s fotografijami in osebni predmeti, ki so jih zbrali in uredili festivala Mittelfest in I mille occhi, državni časnik Avvenire in Kulturno društvo Giorgio Pressburger, so na ogled v foajeju balkona v kombinaciji s ponovitvami predstave.

Pressburger bi bil najbrž zadovoljen, da je njegov tekst doživel krstno izvedbo v slovenskem gledališču v Trstu in z mednarodno, večjezično zasedbo, saj se je vse življenje trudil za vrednotenje specifike večkulturnega, obmejnega prostora, nenazadnje je bil ustanovitelj tako festivala srednjeevropske umetnosti Mittelfest kot tudi poletnega festivala, ki je v Trstu povezal gledališča. Značilnost predstave je tudi ta, da so bili nadnapisi tokrat v izvirniku, besede na odru pa prevod Janka Petrovca. Uprizoritev je izpolnjena obljuba, ki jo je tržaški režiser Alessandro Marinuzzi hranil v predalu od leta 2008, ko je sam Pressburger izrazil željo, da bi ravno on postavil na oder tekst (kar predstavlja pomenljivo izjemo pri avtorju, ki je imel navado, da je sam režiral lastna dela). Z Marinuzzijem je predstavo sooblikoval scenograf in kostumograf Andrea Stanisci, ki je velikokrat sodeloval tudi s Pressburgerjem. Asistentka režiserja je Elena Husu, oblikovalka svetlobe pa Eva Bruno.

V predstavi igrajo Alojz Svete in Primož Forte (Žebelj in Kladivo), Eva Mauri (Elisa) in Franko Korošec (Notar, Vojvoda Norfolški, Gospodar), protagonisti z več vidikov nenavadnega umetniškega izziva, ki ga zaznamuje globoka eksistencialna nota. Vsak od njih pa nam je ponudil svoj ključ za branje lika.

Alojz Svete: Biti vsakdo, ki ima opravka z umetnostjo

“Sem oče, prijatelj, zaveznik, ljubimec, arhitekt, skladatelj, poosebljam vsakogar, ki ima opravka z umetnostjo, odnosi do ljudi in okolice. Z vsemi svojimi dvomi in ustvarjalnimi težavami, s katerimi se nenehno borim, še vedno razmišljam o sporočilu, ki naj bi ga prenesel. Imam pa občutek, da še vedno jemljem preresno vse, česar se lotim. Seveda to poraja tudi občutek odgovornosti, ki jo imam do kolegov igralcev, predvsem pa do publike in tega mesta, ki sem ga pred toliko leti prvič zaužil, z njim delil svoje začetke, tegobe in vsa veselja, ki sem jih občutil vsakič, ko sem se lahko v svoji tišini sprehajal skozi mesto, opazoval ljudi in na koncu pristal na pomolu Audace. Doživljajoč burjo in samega sebe.”

Primož Forte: Postopno prehajanje od igralca do lika

“Mislim, da je režijska ideja skozi celotno igro prepletanje več gledaliških ravnin in s tem tudi različnih igralskih nalog v določenih trenutkih. Prvo dejanje je na neki način vaja pred gledalci, kjer gledalci opazujejo predvsem igralca z nekaj primesmi lika, ki ga upodablja. V drugem dejanju je lika vedno več, še vedno pa občasno igralec za trenutek izstopi iz lika in s svojega vidika osvetli problem. Tretje dejanje pa naj bi realistično, tragično in katarzično zaključilo predstavo. Takrat igralca skoraj ni več, lik je glavni protagonist pripovedi.”

Eva Mauri: Izpovedati, kar utripa pod masko

“Pestro razmerje članov nekonvencionalne družine se prepleta z odnosom, ki ga ima vsak izmed likov do smisla življenja, do želje po ljubezni, do družbenih ravnovesij in do dojemanja umetnosti, ki je v tekstu središčnega pomena. To je prostor, kjer 'tu in zdaj' izgovorjene besede, naj bodo vzvišene ali povprečne, nadvse iskreno izzovejo maske in njihove dinamike. Elisa je ženska in mati. Prevzeta je od umetniških potez znanega maestra-arhitekta, obenem pa jo očara moževa vztrajnost. Ona predstavlja najboljši obraz celotne družine v družbi. Mogoče prav zaradi svojega položaja lahko izpove to, kar utripa pod masko, za tančico javnosti.”

Franko Korošec: Zrcalo današnjega človeka

“Predstava govori o sedanjosti. V gradu se prepletajo zgodbe likov, ki so vsak na svoj način zrcalo današnjega človeka v različnih niansah, značajih, željah, hrepenenjih in ambicijah. V končni fazi jih druži skupna želja po denarju in materialnih dobrinah, a tudi strah pred samoto in smrtjo.”

---