Pisanje za gledališče razumem tudi kot pedagoško dejanje

Četudi pogosto slišimo, da gledališče ne daje odgovorov, temveč gledalcu le postavlja vprašanja, bo krstna uprizoritev gledališkega učnega eseja Odprta vrata v maturo 2024, ki jo v Gledališču Koper v režiji Jake Ivanca napovedujejo v prvih dneh prihodnjega leta, skorajšnjim maturantom vendarle poskušala odgovoriti na nekatera vprašanja, ki jih bodo obravnavali v maturitetnem eseju. Avtorica uprizoritvenega besedila in dramaturginja uprizoritve Ira Ratej ob tem dodaja, da se bo mladim med gledanjem zagotovo utrnila kakšna ideja, misel ali refleksija, na katero nihče od nas ni niti pomislil.

V Gledališču Koper že dober mesec in pol potekajo vaje za uprizoritev vašega gledališkega učnega eseja Odprta vrata v maturo 2024, ki naj bi dijakom pomagal pri pripravi na pisanje maturitetnega eseja. Za kakšno pomoč pravzaprav gre?

“V šolskem letu 2023/24 je tema maturitetnega eseja Posameznik med svobodo in ujetostjo. Dijaki morajo prebrati in analizirati štiri dramska dela, ki različno tematizirajo to razmerje. Ta dela so: Dogodek v mestu Gogi, ki ga je Slavko Grum pisal med letoma 1928 in 1929, Sartrova Zaprta vrata, ki so nastala proti koncu 2. svetovne vojne, Veliki briljantni valčekDraga Jančarja, krstno uprizorjen v SNG Drama Ljubljana med sezono 1984/85, in Grumova nagrajenka Naše skladišče Tjaše Mislej, s krstno uprizoritvijo v Prešernovem gledališču Kranj leta 2020. Grum je ubesedil slovensko psihopatologijo zatohlosti, Sartre je v Zaprtih vratih zapisal osnovne postulate filozofije eksistencializma, Jančar je v Velikem briljantnem valčku razgrnil pervertirano strukturiran nadzor in brutalnost socialističnega sistema minule Jugoslavije, Tjaša Mislej pa je pod drobnogled vzela štiri skladiščne delavke - 'updejtane sužnje' kapitalizma našega časa. To je časovno, tematsko in prav tako oblikovno zelo širok razpon, ki je v študijskem smislu tudi od mene terjal precejšen intelektualni napor. Branje dramskih besedil namreč ni preprosto niti za nas, ki se s tem ukvarjamo že desetletja. Pri branju drame se moraš ves čas vračati na zasedbo, preverjati, kdo je kdo, kje je kdo, koliko je kdo star, s kom vse je v sorodu, kakšen odnos ima do drugih, v kakšnem čustvenem stanju je kdo itd. Sočasno moraš dejavno slediti dvema besedilnima enotama - dialogu in didaskalijam, ki se tesno prepletata, in v glavi sproti sestavljati zgodbo oziroma iskati vzročno posledične zveze ter seveda pomen, da sobesedilnih referenc niti ne omenjam. Ko gledaš uprizorjeno besedilo z igralci na odru, so identifikacijski in tudi referenčni kazalci razvidni sami po sebi. Takrat se z večjo lahkoto poglobiš v odnose, pomene in simbole. Skratka, s to uprizoritvijo želimo dijakom predočiti kratke odlomke oziroma citate iz vseh štirih dram skupaj s komentarji, ki se navezujejo na neko temo ali motiv.”

Ira Ratej: Odprta vrata v maturo 2024

Režiser, scenograf, avtor glasbenega izbora in oblikovalec svetlobe: Jaka Ivanc

Dramaturginja: Ira Ratej

Kostumografi: ustvarjalci predstave

Avtorica projekcij: Barbara Matul Kalamar

Lektor: Martin Vrtačnik

Premiera: 5. januar 2024 v mali dvorani Gledališča Koper

Je bila pobuda za pisanje tudi izkušnja, ki ste jo pridobili kot moderatorka pogovorov pri spletnih uprizoritvah Cankarjevih dram v koprskem gledališču, ki so bile pred tremi leti prav tako izhodišče za maturitetni esej?

“Sama od sebe se ne bi nikoli lotila česa tako zahtevnega, sem pa v to zagrizla na pobudo direktorice Gledališča Koper Katje Pegan in režiserja Jake Ivanca, s katerima smo skupaj pripravljali omenjene bralne uprizoritve na daljavo, in zanje dobili priznanje tantadruj. Naj povem po pravici, da je prvo različico besedila Jaka Ivanc vljudno zavrnil, rekoč, da ni dovolj pedagoška. Tako je nastala ta, ki jo zdaj vadimo in jo še vedno sproti spreminjamo oziroma dopolnjujemo. Svoje pisanje namreč povsem podrejam uprizarjanju, saj je gledališka uprizoritev vedno rezultat timskega dela in dramsko besedilo je samo eno izmed izhodišč. Gledališče prevečkrat razumemo zgolj kot deklo literature, navadno menimo, da mora uprizoritev slediti zapisu dramskega besedila. Pri tem pozabljamo, da transformacija zapisanega besedila v govor neposredno navzočega človeka na odru, se pravi, v scenografsko oblikovanem prostoru, ni enoplasten prevod, temveč je za tistega, ki to opazuje, za gledalca, večplastna multisenzorična izkušnja, ki hkrati nagovarja čutila, čustva in intelekt. Z drugimi besedami, informacij pri uprizoritvi je mnogo več in so kompleksnejše od zapisa v dramskem besedilu.”

S kakšnimi omejitvami ste se srečevali pri pisanju? Morda s številom igralcev, ki morajo skupaj odigrati 21 dramskih likov?

“Igralci so samo štirje in to je predvsem zanje prav poseben izziv. Upodabljajo vrsto dramskih oseb v citatnih odlomkih, med tem tudi berejo didaskalije, potem pa izstopijo iz igre ter prizore dopolnjujejo s sprotnimi opazkami in ugotovitvami. Ti komentarji, s katerimi nagovarjajo občinstvo, so nekakšni potujitveni učinki (V-efekt), ki prinašajo meta-informacije o besedilih, likih, motivih, odnosih itd. Taka oblika ugledališčenja od igralcev zahteva izjemno prožnost, izvedbeno natančnost in tudi spontano vzpostavljanje neposredne komunikacije z občinstvom. Ker jih režijsko vodi Jaka Ivanc, ki so mu blizu hipne menjave, nenadni obrati in smisel za odrsko prepričljivost, ne dvomim, da so v dobrih rokah. Naj ponovno poudarim, da ogled te uprizoritve, ki ne prinaša dramskih del v celoti, ne more nadomestiti branja besedil, lahko pa nekoliko pomaga pri razumevanju in primerjavah.”

“Ob vseh kritikah, ki jih javnost zadnja leta naslavlja na komisijo, ki izbira besedila in teme za maturitetni esej, bi jim sama letos čestitala za relevanten izbor, ki je ujel duha časa.”

Bi skozi gledališki medij srednješolce lahko nagovorili tudi, če bi za osnovo maturitetnega eseja služila prozna predloga, na primer roman?

“Seveda! Ko je bil leta 2019 za maturitetni esej izbran roman Francoski testament Andreja Makinea, je gledališka ustvarjalka Ana Duša v okviru pedagoškega programa MGL pripravila monološko uprizoritev v obliki pripovedovalskega gledališča, s katero je gostovala po šolah in z njo dosegla izjemen uspeh. Gledališče je tako vsestranski medij, da lahko izrazi katerokoli vsebino.”

So učitelji in drugi strokovni sodelavci, ki mlade vodijo v gledališče, dovolj gledališko pismeni, da jih ustrezno pripravijo na ogled in razumevanje predstave?

“Gledališka pismenost peša, ker smo dovolili, da nas je kulturna politika potisnila na obrobje. To ni problem šolskega sistema, ampak predvsem kulturne politike, ki ni celostna, niti konsistentna, niti premišljena. Glede na to, da se z vsakim novim ministrom za kulturo zamenjajo tudi smernice kulturnega razvoja, rezultat ni presenetljiv. Tudi na lokalni ravni volilno telo izvoli tiste, ki obljubljajo izboljšave infrastrukture, kar bi morala biti osnova, o kateri se sploh ne razpravlja, saj za to plačujemo davke. Vendar ni tako in zato teme, kot so kulturni razvoj, vzgoja kulture sobivanja, stik z umetniškimi praksami, sploh ne pridejo na dnevni red predvolilnih soočenj. Politika in kultura (in z njo umetnost) sta se v zadnjih dveh desetletjih znašli tam, kjer sta bili v času Ivana Cankarja. Nazadovali sta za sto let in edini napredek lahko opazimo v razvoju korupcijskih praks. V tem smo se res izmojstrili. Posledično je stik mladih s sodobno umetnostjo prepuščen učiteljem in profesorjem. Tisti med njimi, ki so umetnosti naklonjeni, svojim učencem in dijakom to srečanje tudi omogočijo. Pri izbiri pa so prepuščeni sami sebi, pri čemer morajo še skakati čez polena šolske birokracije in se bosti z negodovanjem staršev, zato so, vsaj zame, edini pravi ambasadorji umetnosti. Seveda so tudi med njimi razlike v znanju, poznavanju in okusu, ampak ker nimamo sistemsko podprte in razvite izobraževalne platforme o sodobni in živi umetnosti, jim ne morem ničesar očitati, pač pa se jim lahko samo s hvaležnostjo v srcu globoko poklonim.”

“Stik mladih s sodobno umetnostjo je prepuščen učiteljem in profesorjem. Tisti med njimi, ki so umetnosti naklonjeni, učencem in dijakom to srečanje tudi omogočijo. Pri izbiri pa so prepuščeni sami sebi, pri čemer morajo še skakati čez polena šolske birokracije in se bosti z negodovanjem staršev, zato so, vsaj zame, edini pravi ambasadorji umetnosti.”

Se tudi zaradi tega v gledališčih vse bolj uveljavlja poklic gledališkega pedagoga? Kakšne so njegove naloge?

“Poklic gledališkega pedagoga v Sloveniji pravzaprav ne obstaja, ker v bistvu na nobeni od fakultet, niti na gledališki akademiji ne najdemo programa, ki bi bil celostno posvečen izobraževanju in strokovnemu opolnomočenju gledaliških pedagogov. Poznam skoraj vse gledališke pedagoge, ki delujejo znotraj institucij in vsak se izobraževanja o gledališču loteva po svoje. Moje pobude, naj na AGRFT skupaj s Pedagoško fakulteto uvedejo program za izobraževanje gledaliških pedagogov, vedno padejo v predale pozabe. Mislim pa, da bi bilo nujno razviti tak izobraževalni program, pri katerem bi sodeloval strokovnjak s področja pedagogike in gledališčnik, ki ima stik z živo gledališko prakso. Ta tandem bi lahko izobrazil bodoče generacije gledaliških pedagogov.”

Z gledališko pedagogiko se v matičnem gledališču ukvarjate že več kot dve desetletji. V tem obdobju ste napisali tudi dve igri za osnovnošolce (Teater za telebana in Gledališče od Ž do A), ki predstavita ustroj gledališča, poklice in delovne procese v gledališki hiši. Se motim, če rečem, da je prikaz dogajanja v zakulisju gledališča za mladega gledalca pogosto zanimivejši, kot so fiktivne zgodbe za mlade.

“Sama pisanje za gledališče vedno razumem tudi kot pedagoško dejanje. Navsezadnje tudi moja dramatizacija romana Prima Levija Ali je to človek? prinaša informacije o industrializaciji genocida. Sicer pa drži, da se mi zdi bolj zanimivo predstaviti zaodrje, procese dela in poklice skozi medij gledališke uprizoritve. Direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor me je na podlagi mojega preteklega pedagoškega delovanja povabila k pisanju in režiji Teatra za telebana. Gledališče od Ž do A, ki je nastalo v sodelovanju z režiserko Ivano Djilas, pa ima že več kot tristo ponovitev. Z izobraževanjem o gledališču sem začela leta 2003, in sicer s seminarjem za učitelje izbirnega predmeta Gledališki klub, ki ga v MGL skupaj z Mojco Funkl, Borisom Ostanom, Barbaro Matul Kalamar in Brino Zoran izvajam še danes. Gre za šestnajst ur intenzivnega srečanja z gledališčem, ki je namenjeno prenašanju gledaliških praks v območje šolskih gledališč. Zato je seminar koristen tudi za mentorje gledaliških krožkov. Ena izmed vsebin je ogled zaodrja in spoznavanje specifičnosti gledališkega procesa dela, ki učitelje vedno navduši. Šarmantni mik zaodrja najbrž izvira iz njegove pregovorne skrivnostnosti, čeprav je pogled v zaodrje trenutek, ko se čarovnik iz Oza razkrije kot rahlo opešan starček, skratka, to je trenutek raz-očaranja. V zaodrju ni moč najti tiste magije, ki nas prežame, ko gledamo predstavo, lahko pa spoznamo vrsto zanimivih ljudi, ki jih nikoli ne vidimo, kot so tonski in lučni mojstri, šepetalke, mizarji, šivilje, krojači, garderoberke, rekviziterji, inspicienti, frizerji, maskerke in drugi.”

Poklici, ki jih omenjate, danes veljajo za deficitarne. Kako nagovoriti mlade, da se bodo pozneje morda odločili za enega od njih?

“V gledališču za odrom se znajdejo in ostanejo tisti posamezniki, ki jih gledališče okuži in zasvoji. Plače teh deficitarnih poklicev, ki večinoma pripadajo plačni skupini J, so mizerne, gledališki urnik je naravnan proti kakovostnemu družinskemu življenju, delo je specifično in pogoji so slabi (umetna svetloba, prah, vlaga, višina itd.), zato moraš imeti gledališče res rad, da mu ostaneš zvest. Skratka, tisti, ki se nam bodo pridružili in z nami tudi ostali, bodo samo tisti, ki jih je za vedno okužil gledališki virus, zoper katerega ni cepiva niti zdravila.”

V besedilo ste vpletli nekaj ključnih citatov iz že omenjenih dramskih besedil; je namen uprizoritve predvsem pomoč dijakom pri razumevanju le-teh ali odpiranje novih vprašanj in s tem morda novih interpretacij in nekonvencionalnih razmišljanj pri pisanju eseja?

“Pri izboru citatov iz prizorov smo sledili temam, ki smo jih našli v knjigi Esej na maturi 2024 Draga Megliča in Marjana Štrancarja, tako da ni nujno, da so izbrani citati ključni sami po sebi, so pa nosilci posameznih tem, od odvzema svobode, odnosa do avtoritete, upora, ljubezni in erotike, do umetnosti v območju nesvobode. Pri tem smo ves čas ostajali zvesti osnovni temi o razmerju med ujetostjo in svobodo. Ob vseh kritikah, ki jih javnost zadnja leta naslavlja na komisijo, ki izbira besedila in teme za maturitetni esej, bi jim sama letos čestitala za relevanten izbor, ki je ujel duha časa. Živimo namreč v fevdalnem recidivu duhomorne Goge, iz katere ni mogoče pobegniti in kjer smo vsi ves čas pod nadzorom. Tu so pekel drugi, tudi zato ker nihče več ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja. Namesto da bi se soočili z resničnimi družbenimi težavami, rajši moralistično kričimo, da je požar, kadar nekje zagori nekaj desk, na kar hipoma pozabimo, ko hipnotizirani stopamo med policami superhipermegamarketa in sploh ne uvidimo, da smo ujetniki svobode, da smo vsi 'v', v svetu, ki je med tem zares postal norišnica brez meja, saj tudi ločnice med stvarnostjo in umetno resničnostjo hitro izginjajo. Prepričana pa sem, da se bo mladim ljudem med branjem in gledanjem utrnila kakšna ideja, misel ali refleksija, na katero nihče od nas ni niti pomislil.”

---