Giv mi tu avrs

Leta 2011 sem s predstavo Zlati osel Gledališča Ana Monro gostoval na mednarodnem festivalu uličnega gledališča v Bogoti.

Bogota je devetmilijonsko mesto, festival je ogromen in se odvija domala po celem mestu. Prvi dve predstavi smo igrali v njegovem središču. “Jutri pa igramo malo bolj na robu,” je rekel Goro Osojnik, šefe, organizator in soigralec. “Kje pa?” vprašam. “Pa … nekje bolj zunaj … nisem si točno zapomnil. Saj je vseeno … imamo organiziran prevoz,” odvrne on, ki je vedno zelo natančen. Zakaj tokrat to mencanje?

Pride nov dan in pred hotelom nas čakajo trije taksiji. “Hm,” pomislim, “zakaj pa ne festivalski avtobus?” Vozimo se že uro in pol, vse bolj se približujemo obrobju in že se rišejo favele, ki z vseh strani obdajajo mesto. V njih se odvija zelo revno, popolnoma divje, brezvladno življenje. Šele po vrnitvi iz Kolumbije sem izvedel, da tja niti policija ne gre brez spremstva vojske, če je kakšen kažin.

“Goro, pa mi gremo igrat v favelo!” obupano vzkliknem. On pa, nekoliko bledikav, odvrne: “Pa to ni še čisto prava favela.”

Ko izstopimo in taksiji odpeljejo, ugotovimo, da smo iz enega pozabili vzeti kovček z rekviziti. Organizatorje prosimo, če najdejo podobne stvari, da bomo lahko odigrali predstavo. Z domačinom se pogovarjam v polomljeni angleščini: “Rabim veliko pištolo.” “Kako veliko?” “Največjo kot je mogoče.” Zamisli se in odvrne: “Giv mi tu avrs.”

“Ne! Predstava začne čez 45 minut! A nimaš doma kakšne igrače za otroke?” Takrat se razveseli: “A ne rabiš pravo pištolo?” Jaz pa zašvicam: “U, mater! Tu se rihta pravo orožje!”

Predstavo smo odigrali pred množico gledalcev, ki so na koncu dolgo ploskali in bili neizmerno hvaležni.

Tem ljudem v kolumbijski faveli smo dali nekaj, kar do takrat (še) niso zares (s)poznali - Gledališče. Do orožja, kot zgleda, pridejo tam dosti lažje.

Gorazd Žilavec, član SNG Drama Maribor, v koprodukcijski predstavi Pod svobodnim soncem igra antskega poglavarja Volka

---