“Guncanje afen” na 1001 način

Analitiki in politični poznavalci vladi in njenemu predsedniku dajejo preproste napotke: tiho naj bo, ko ima kaj povedati, pa naj si vnaprej pripravi listek, da ga ne bo zaneslo predaleč.Jana Krebelj

O tem, kam so poniknili premišljena izbira besed, zborni jezik, retorična spretnost in splošna uglajenost političnega komuniciranja, se sprašujemo že leta. Predsednik vlade Robert Golob je vse skupaj dvignil še na višjo raven. V svojih govorih je avtoritativen, izključevalen, nedialoški, deluje maščevalno, nepremišljeno, pogosto kaj “blekne”, ne da bi se zavedal posledic.

Tako smo 14. avgusta dobili dela prost dan solidarnosti, ki pa ga je za delo na poplavljenih območjih (lahko) porabilo le nekaj tisoč ljudi, ostali smo bili veselo na dopustu, ki so ga plačali naši delodajalci. Tako so sodniki dobili obljubo, da se bodo njihove plače povišale za 600 evrov na mesec, kar je povzročilo razburjenje in pritiske za povišanje plač v celotnem javnem sektorju, obljuba sodnikom pa je zaradi njene okornosti še zdaj neuresničena. Tako smo bili deležni prepričevanja, da bi bilo treba po povečanju števila ministrstev zdaj to število zmanjšati, ker da tako obsežna ekipa bi dovolj operativna, ob čemer smo se lahko le spraševali, ali je naš premier doživel amnezijo. Tako smo iz ust predsednika vlade izvedeli - in to povsem brezsramno -, da je od nekdanje ministrice za notranje zadeva Tatjane Bobnar zahteval, naj policijo očisti “janšistov”. V tem kontekstu naj bi ministrici Golob dejal še, “da če človek ne opravi svoje naloge, ga vrže čez ramo in niti ne pogleda več.”

Do dneva današnjega je slovenska politika v veliki meri postala le še “guncanje afen” - iskanje pozornosti, šokiranje in preigravanje z besedami, ne oziraje se na to, kakšne so posledice tega.

Politika je nekoč veljala za resno obrt. Deprofesionalizacija, ki se dogaja že leta z vedno novimi političnimi obrazi, tej obrti znižuje standarde; najprej standard komuniciranja, kar pa - kar kažejo tudi Golobovi zdrsi - v družbi povzroča zmedo, nezadovoljstvo in nenazadnje tudi gospodarsko škodo.

Vseeno pa bi bilo nekoliko nepošteno, če bi premierja obravnavali tudi kot osebo, ki žali in je nesramna, razpihuje sovraštvo v družbi, ruši demokratične standarde in odkrito omejuje svobodo govora. V družbi, okuženi s spletnimi omrežji, kjer si opažen le, če šokiraš, imamo med politiki veliko večjih velemojstrov, kot je on.

Če potegnemo črto pod obojim - pod nezrelo in premalo premišljeno retoriko novincev ter pod šokiranju in razdvajanju namenjeno retoriko prekaljenih mačkov - lahko zaključimo le, da stvari ne gredo v pravo smer. Kako jih ustaviti in spet obrniti trend k komunikaciji, kakršno smo spremljali, na primer, prva leta po osamosvojitvi Slovenije?

“Mi tle ne boš afne guncal,” je France Bučar v parlamentu ob vroči razpravi o zamenjavi takratnega premierja Lojzeta Peterleta z bančnikom Markom Voljčem okrcal poslanca Vitomirja Grosa, ko je ta po poslanskih klopeh delil banane. Te Bučarjeve besede so postale zgodovinske, ker so zabavne, hkrati pa učinkovito sporočajo, da je politika prostor, kjer obstajajo neke meje. To je retorika, ki jo danes pogrešamo.

Do dneva današnjega je slovenska politika v veliki meri postala le še “guncanje afen” - iskanje pozornosti, šokiranje in preigravanje z besedami, ne oziraje se na to, kakšne so posledice tega. Spremenilo se ne bo nič, ker smo se volilci že preveč navadili na te resničnostne šove in jih do neke mere tudi zahtevamo. No, če je predsednik slišal opozorila, da mu govorjenje škodi, se bo morda spremenilo le to, da bo zdaj za kak teden ali mesec bolj tiho.

---