Hruške, jabolka, slive
Nezaupanje premierja Roberta Goloba v delo kmetijske ministrice Irene Šinko je moralo biti res globoko, da se je gospe znebil po hitrem postopku in brez kadrovske rešitve za resor, ki ga bo začasno vodil obrambni minister Marjan Šarec. Golob od njega verjetno ne pričakuje, da bo uredil razmere v slovenskem kmetijstvu.
Slovenija ima resne probleme s pridelavo hrane. Da so na policah slovenskih trgovin sredi sezone slive iz Poljske, breskve in kumarice iz Srbije, paradižnik iz Nizozemske ter fižoleti iz Egipta, je sramota za “najbolj zeleno” državo Evrope. Uvoz pretirano tretiranih pridelkov pa kaže še na druge anomalije v sistemu. Očitno tudi na pomanjkljiv nadzor uvožene hrane, ki zna biti, kot se da slišati, selektiven z neomajnim in skrajno birokratskim pristopom za ene in veliko ohlapnejšim za druge. Ker želijo slovenski potrošniki čim cenejšo robo, trgovci takšno tudi nabavljajo. Razkorak med tistim, kar imamo, in tistim, kar bi želeli imeti, pa je vse večji.
Ne le statistika, tudi nemirne razmere v bližnjih regijah in nenazadnje vse očitnejše podnebne spremembe narekujejo takojšnje ukrepanje. Z Golobom, Šarcem in vsemi razpoložljivimi kadri.
Zelo nizka stopnja samooskrbe s sadjem in zelenjavo je kronična težava Slovenije, ki so si jo podajali številni ministri, trendov ni uspelo še nikomur obrniti. Nad domačimi pridelovalci je marsikateri meč in marsikatera senca. Od njih se pričakuje vzorno in skrbno kmetovanje, tako rekoč ročno pletje nasadov, morebitni rastlinjaki so v nasprotju s tradicijo in vedutami neokrnjene dežele, za namakalne sisteme bi potrebovali dovoljenja kot za nuklearko, hrana pa bi morala biti cenovno konkurenčna uvoženi z velikih plantaž s ceneno delovno silo in pridelani s pomočjo učinkovitih, a za zdravje ljudi škodljivih sredstev za varstvo rastlin. V tej neenačbi smo ob kmetih poraženci pravzaprav vsi, ker večino slovenskih potreb po sadju in zelenjavi trgovci zadostijo z uvozom robe, ki ni to, kar pričakujemo.
Mešanje vrtičkarskih konceptov, hipsterske etike in nišne butične (mikro)pridelave z varno in racionalno pridelavo ustreznih količin hrane za preskrbo nacionalnega tržišča je v povezavi s pretirano birokratizacijo v imenu “Evrope” v minulih letih povzročilo zastoj in celo nazadovanje pri izkoriščanju naravnih potencialov, ki jih ima Slovenijo za prehransko preskrbo.
Ne le statistika, tudi nemirne razmere v bližnjih regijah in nenazadnje vse očitnejše podnebne spremembe narekujejo takojšnje ukrepanje. Z Golobom, Šarcem in vsemi razpoložljivimi kadri. Cilja se ne da zgrešiti: pridelave zadostnih količin varne in zdrave hrane na trajnostni način, da so torej upoštevani tako okoljski kot socialni in ekonomski dejavniki. Če ne bo pšenice, ne bo niti kruha niti potice.