Ko bodo lignji spet slovenski

Ribištvo, pa če hočemo ali si nočemo zatiskati oči, v Sloveniji ni več omembe vredna gospodarska panoga. To že dolgo ni. Minili so dnevi, ko je “industrija sardel in druge ribe” Delamaris prehranjevala polovico vseh lačnih ust v nekdanjih skupni državi. Minili so dnevi, ko je slovenska flota lovila vse tja do daljnega Visa in bila vodilna v izlovu plave ribe na Jadranu. In minili so dnevi, ko so klenega ribiča na pomolu čakale gruče radovednih otrok.

Slovenskega ribiča so spravili v kot. Tja so ga spravile tegobe z razmejitvijo Piranskega zaliva, nove prehranjevalne in potrošniške navade, zapletena birokracija, zakonodaja, ki mu pogosto ni naklonjena, v kot so ga spravile podnebne spremembe, ribolov na črno, poplava ribe z azijskih in drugih trgov, pomanjkanje sardel in druge plave ribe, nenazadnje ga je v kot spravila tudi država, ki ga očitno ne razume, izkorišča pa ga samo tedaj, ko ga potrebuje v svoje politične namene. Zakaj torej ohraniti pri življenju tega ribiča in to panogo, ki ni več donosna kot nekoč? Ribištvo je del slovenske identitete, tradicionalna obrt, ki so jo nekateri predniki opravljali in izpopolnili že pred stoletji. A to vsekakor ni edini razlog, zakaj bi tej dejavnosti morali stopiti še bolj naproti. Dejstvo je, da globalna ribiška industrija in njene orjaške ribiške flote ogrožajo in povzročajo izumrtje številnih živalskih vrst. Tudi ribolov, ki je na embalažah ribjih izdelkov označen kot trajnosten, je pogosto vse prej kot to. Nekatere ribogojnice, denimo, za krmo uporabljajo malo plavo ribo, ki pa jo je prej treba uloviti. V orjaških količinah. Ta peklenski stroj, ki pleni ter ropa po morjih in oceanih, tej neverjetni zakladnici življenja in biotske raznovrstnosti, pa poganjamo vsi. Poganja ga vsak potrošnik, ki kupi soma iz Vietnama, kozice s Tajske ali škampe z Norveške. Da, tudi slovenske restavracije, ki sredi poletja turistom cvrejo patagonske lignje.

Minili so dnevi, ko je slovenska flota lovila vse tja do daljnega Visa in bila vodilna v izlovu plave ribe na Jadranu. In minili so dnevi, ko so klenega ribiča na pomolu čakale gruče radovednih otrok.

In morda ima prav v tem kontekstu slovensko ribištvo za odigrati še eno pomembno vlogo. Čeprav bo njegovo staro slavo težko obuditi, bi bilo treba dobro premisliti, kako ga napraviti trajnostnega, kako podpreti ulov slovenske ribe, zato da bi zmanjšali potrebo po tuji, s tem pa preprečili uničevanje oceanov in drugih vodnih teles. Premisliti bi bilo treba, kako napraviti življenje ribiča zopet dostojno, da bo njegov trud po dolgih ur bičanja morja in vetra poplačan. Premisliti bi bilo treba, kako okrepiti slovensko ribiško floto z nakupom zelenih, okolju prijaznih plovil ter kako zmanjšati prilov in škodo, ki jo nekatera ribiška orodja povzročajo naravi. Svet bo namreč lepši, ko bodo lignji spet slovenski.

---

---