Od ponosa do razočaranja
Ko se bodo danes Primorke in Primorci z vseh vetrov, raznih ideoloških nazorov in političnih prepričanj zbirali na prireditvenem prostoru v Opatjem selu, bo v zraku čutiti ponos in čast, ki ju Primorska goji do svoje zgodovine. Majhen kraj ob skrajnem robu slovenske države in slovenske narodnostne meje predstavlja dober simbol vztrajnosti in primorske klenosti, saj je po brezpogojni podpori partizanskemu gibanju po priključitvi doživela demografsko katastrofo - podobno kot še marsikateri primorski kraj. V neposredni bližini so tako spomeniki narodnoosvobodilnemu boju kot obeležja napadu na mejno stražnico leta 1991 in pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju. Prebivalci Opatjega sela in tudi Primorci so bili vselej na pravi strani zgodovine.
Najmočnejša čustva povezanosti in uspešnosti bodo vzklila ob koncu proslave, ob Vstajenju Primorske. Razlogi za kurjo polt po telesu so preprosti: na Primorskem se še vedno govori slovensko, življenjski standard je zadovoljiv, konec koncev se počasi, a vztrajno, približuje našim zahodnim sosedom, s katerimi se pogosto primerjamo, naše ulice in vasi so varne, prosto lahko potujemo na vse štiri strani sveta in lahko brez sankcij izrečemo, kar se nam zdi. Morda se to komu zdi premalo ali neambiciozno, a če pogledamo svet okoli sebe, to ni samoumevno. Ob praznovanju primorskega praznika se pač spodobi, da na pol poln kozarec raje vidimo polnega kot praznega.
Toda že na poti domov se bodo udeleženci proslave lahko vprašali, ali njihova regija res izkorišča potenciale, ki jih ima.
Toda že na poti domov se bodo udeleženci proslave lahko vprašali, ali njihova regija res izkorišča potenciale, ki jih ima. Ali ne bi bilo morda življenje še boljše? Ali ne bi bile plače lahko višje? Ali ni matica do svoje obrobne zahodne pokrajine nemalokrat tudi mačeha? Ko se bodo vozili po razdrapanih cestah in nato stali v kolonah bodisi proti Ljubljani ali proti Istri, kajti danes bo na cestah spet gneča, bo to prepričanje naraščalo, in ko bodo videli, da je koprska Luka še vedno brez dostojne železniške povezave, da se sadovnjaki v Vipavski dolini opuščajo, da že dve desetletji v slovenski Istri niso zgradili nobenega resnega hotela, da igralništvo hira, da se visokogorsko smučišče na Kaninu ne more postaviti na noge ... bo omenjeni ponos razvodenel v razočaranje. In morda celo v jezo, ko se bodo spomnili, da bodo njihovi izobraženi sinovi in hčerke morali v ponedeljek ponovno na delo v Ljubljano. Ali pa se bodo morali vrniti v službo v Milano, Amsterdam, London ...
A zakaj bi si grenili življenje, ki je marsikdaj že dovolj grenko. Danes naj bo dan za praznovanje, dan za naš praznik.