Postali bomo prvaki sveta

Kdo bi si nekoč mislil, da bodo Nemci svetovni prvaki v košarki. Nemara pa se velja spomniti, da so bili pred tremi desetletji že evropski prvaki, z Dirkom Nowitzkim pa bronasti tudi na mundialu leta 2002.

Pet dni je minilo od svetovnega prvenstva (SP), ki so ga družno gostili Japonska, Indonezija in Filipini, kjer so bili na sporedu izločilni boji za medalje. Slovenija jih je končala v četrtfinalu, a to ne bo kolumna o (ne)moči Luke Dončića in soigralcev v soočenjih s tekmeci in sodniki, bo pa tudi zgodba o slovenski košarki, ki se je krstnega velikega tekmovanju udeležila leta 1993 na evropskem prvenstvu (EP).

Draženu Nemčija dejansko ni bila usojena. Ali pač. Junija 1993 je izgubil življenje na nemški avtocesti. Le nekaj ur prej je odigral svojo zadnjo tekmo. V dresu hrvaške izbrane vrste je proti Sloveniji izgubil kvalifikacijsko tekmo za bližnje EP, ki ga je gostila že združena Nemčija.

28. prvenstvo stare celine v Nemčiji košarkarskim zanesenjakom na splošno ne bo ostalo v prav prijetnem spominu, z izjemo tistih v državi gostiteljici. Nemčija sicer ni prvič pripravila EP v košarki, ki je bilo na nemških tleh tudi leta 1985, a to so bili še časi blokovske delitve na stari celini. Prvenstvo je gostila Zahodna Nemčija, ki je imela vendarle obrobno vlogo na košarkarskem zemljevidu, kjer so bile trdno zasidrane Sovjetska zveza, SFR Jugoslavija in tudi Češkoslovaška.

Naštete države so kmalu po padcu berlinskega zida in ob ostalih akcijskih procesih zlepa ali zgrda prenehale obstajati. Zavoljo (ra)združitev so na njihovih ozemljih nastali drugi pravni subjekti oziroma naslednice, ki so se nato v košarki znašle, kot so vedele in znale. Nekatere bolje, druge slabše. V ustnem izročilu sta ostala pojma, kot sta jugoslovanska in sovjetska šola košarke. Obe tedanji državi sta takrat imeli status košarkarskih velesil, pri čemer pa ne gre pozabiti Češkoslovaške, ki je leta 1985 na EP v Zvezni republiki Nemčiji osvojila srebrno odličje, potem ko je klonila šele v finalu proti Sovjetski zvezi.

Kamil Brabenec, ki je bil najboljši strelec SP leta 1978 na Filipinih, je v četrtfinalu zahodnonemškega eura šokiral jugoslovansko reprezentanco. 34-letnik je dosegel 32 točk in zasenčil tudi vzhajajočo zvezdo, 13 let mlajšega Dražena Petrovića, ki je Cibono le kakšen mesec prej popeljal do prvega naslova evropskega klubskega prvaka. Draženu Nemčija dejansko ni bila usojena. Ali pač. Junija 1993 je izgubil življenje na nemški avtocesti. Le nekaj ur prej je odigral svojo zadnjo tekmo. V dresu hrvaške izbrane vrste je proti Sloveniji izgubil kvalifikacijsko tekmo za bližnje EP, ki ga je gostila že združena Nemčija.

Obe samostojni sosedi sta se zanesljivo uvrstili na prvenstvo stare celine, kamor se je prebila tudi Bosna in Hercegovina. SFR Jugoslavija je medtem dobesedno razpadala v krvi. Srbija in Črna gora, ki sta ostali povezani v Zvezni republiki Jugoslaviji, zaradi sankcij Združenih narodov nista smeli igrati na EP, ki je bilo v Nemčiji dejansko osiromašeno. SFR Jugoslavija leta 1993 ni mogla braniti naslova, bronasta z olimpijskih iger leta 1992 Litva je presenetljivo izpadla že v uvodnem delu kvalifikacij. Srebrna iz Barcelone Hrvaška je v Nemčijo prispela v šoku zaradi izgube Dražena Petrovića in brez Tonija Kukoča.

Vse našteto je odpiralo možnosti za presenečenja, ki so se dejansko zgodila. Slovenija ga ni uspela pripraviti. V Berlinu je odigrala odločilno tekmo za napredovanje iz predtekmovanja proti gostiteljem. Po prvem polčasu so izbranci Janeza Drvarića še vodili, potem pa so potonili. Vseeno si nihče ni mislil, da bodo Nemci lahko šli do konca. V izločilne boje so napredovali skozi šivankino uho. Četrto mesto v drugem skupinskem delu so si gostitelji priigrali šele z zmago nad Turčijo v zadnji tekmi.

Prava košarkarski evforija pa se je v Nemčiji šele začela: v četrtfinalu, polfinalu in finalu so po vrsti padale favorizirane Španija, Grčija in Rusija, ki je klonila s 70:71. Nemci so izločilne obračune dobili s skupno razliko šestih točk. Tudi pred tremi desetletji je bilo kar nekaj govora o sodniškem vetru v jadra Nemcev, ki zaradi poškodbe niso mogli računati na edinega resnično izstopajočega posameznika z NBA poreklom Detlefa Schrempfa.

Za najkoristnejšega košarkarja EP je bil izbran že pokojni Christian Welp, a glavni tvorec nemške uspešnice je bil Svetislav Pešić. V nedeljo je bil znova na klopi Srbije v finalu SP, to pot proti Nemčiji. Na koncu je sicer moral čestitati kolegu na nasprotni strani Gordonu Herbertu, a vzpon nemške košarke je nedvomno povezan s 74-letnim Srbom, ki se je igralsko in trenersko kalil pri šampionski Bosni v Sarajevu. Preden je šel s trebuhom za kruhom v Nemčijo, pa smo si ga na teh prostorih zapomnili kot selektorja, ki je Kukoča, Vladeta Divca, Dina Rađo, Aleksandra Đorđevića in soigralce leta 1987 v Bormiu popeljal do naslova mladinskih svetovnih prvakov.

Na SP leta 2002, ko je bila Srbija s Črno goro zadnjič na najvišji stopnički zmagovalnega odra na velikem tekmovanju, je bil selektor Pešić, ki to pot na mundialu v Aziji ni mogel računati na Nikolo Jokića. Je pa dokazal, da ga ustvarjalni duh in košarkarski občutek z leti nista zapustila.


Preberite še


Najbolj brano