Mladi, kje je vaša morala?
Kolikokrat bomo letos slišali nekega ministra ali ministrico reči, da najostreje obsoja vse oblike nasilja? Koliko tvitov bomo morali še prebrati in koliko televizijskih oddaj o nasilju pregledati? Kot kaže, se jih še nismo nagledali. Žal se mora zgoditi primer, kot je nedavno nasilje v DSO Trebnje, da se pristojni spet začnejo pogovarjati o problematiki, ki nas pesti že desetine let.
Videti je, da se dela slovenske mladine dogajanje doma in po svetu ne dotakne. Še nedavno smo odprtih ust poslušali zgodbe o fantu, ki je postrelil svoje sošolce. V šolah je bilo govora o medvrstniškem nasilju, sovražnem govoru, strpnosti in vsesplošnem spoštovanju soljudi. Zaman.
Dekle, ki je razčlovečilo nebogljeno oskrbovanko, je tako moralno dezorientirano, da se najbrž ne zaveda, da je storilo karkoli narobe. Če bi se, svojega početja ne bi objavila na spletu.
Primer dijakinje, ki se je v Trebnjem znesla nad oskrbovanci doma za starejše občane, kaže na popoln moralni propad mladih v Sloveniji. Zagotovo tukaj ne gre za osamljen primer, saj ne vemo, kdo so ljudje, ki vstopajo v sistem socialnega varstva. Vemo pa, da je socialno varstvo izven vseh standardov in normativov. Žal se moramo začeti zavedati, da se vsi vidiki podplačanosti in preobremenjenosti, ki pestijo ta sistem, lahko manifestirajo v popolni izgubi človečnosti in lahko še tako strpnega in dobrega državljana pripeljejo do točke, ko postane pošast. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da 16-letna dijakinja, ki je v DSO opravljala počitniško delo in se je znašla šele na pragu vstopa v sistem, ni bila ne podplačana, še manj pa preobremenjena. Lahko pa samo upamo, da praga sistema nikoli ne bo prestopila.
Dekle, ki je razčlovečilo nebogljeno oskrbovanko, je tako moralno dezorientirano, da se najbrž ne zaveda, da je storilo karkoli narobe. Če bi se, svojega početja ne bi objavila na spletu. Kar pa seveda ne pomeni, da to njena dejanja opravičuje. Nasprotno. Še bolj zaskrbljujoče je, kako je dijakinja izpadla v očeh svojih vrstnikov. Težko rečemo, da jo vsi kujejo v zvezde in v njenem početju ne vidijo popolne dehumanizacije osebe, ki je živela svoje življenje, hodila v šolo, imela prijatelje, vozila kolo in poslušala glasbo. Nekaj pa je le takih. Žal trebanjska dijakinja ni edina, ki se tako znaša nad oskrbovanci DSO-jev. Razlika med njo in drugimi je le v tem, da se oni zavedajo svojega početja in ga zato ne snemajo in objavljajo na spletu.
Na tem mestu imamo ključno vlogo tudi mediji, ki smo na zgodbo navalili kot muhe na drek. Nekatere, tudi javne medijske hiše, so na svojih platformah celo predvajale posnetek, ki ga je dijakinja objavila. Namesto, da bi se borili proti nasilju, ga s takimi objavami samo podpihujemo. Posnetek in dejanja so zavržna. Tako se moramo tudi obnašati.