Skrajni čas za prave poteze
Solidarnost ob nedavnih poplavah so izkazali tudi kmetje z zbiranjem krme in še česa za kmetije na obsežnih območjih, ki jih je prizadelo divjanje narave. Poleg solidarnosti ob tej naši največji naravni nesreči, ki je več kot očitno posledica podnebnih sprememb, je spet zelo aktualno tudi vprašanje samooskrbe, o čemer se sicer ves čas po malem govori, pravih in konkretnih premikov pa še ni. Na tem področju se Slovenija ne more tako pohvaliti, kot se lahko z odlično delujočim sistemom civilne zaščite ali čutom za solidarnost in pomoč sočloveku, ki je ob nenadni stiski tolikšnega števila ljudi povsem spontano privrel na dan pri velikem delu prebivalstva.
O pomenu samooskrbe in nujno potrebnih ukrepih za njeno izboljšanje te dni razpravljajo tudi na največjem kmetijsko-živilskem sejmu pri nas, na Agri v Gornji Radgoni. In podatki, ki so jih na okroglih mizah in posvetih predstavili strokovnjaki s tega področja, so vse prej kot spodbudni. Po ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije je bila samooskrba z zelenjavo pri nas lani 38-odstotna, kar pomeni, da smo več kot 60-odstotno odvisni od tujine. Vse bolj pogosti in vse bolj intenzivni vremenski dogodki, ki so posledica podnebnih sprememb (pozebe, suše, poplave, toča ...), brez korenitih sprememb v bodoče obetajo še slabšo sliko. Ena od nujnih rešitev za večjo samooskrbo bo zagotovo tudi gradnja sodobnih rastlinjakov, kjer bo mogoča pridelava zelenjave skozi vse leto.
Z vidika turizmu prijazne zelene Slovenije so rastlinjaki seveda grdi rački, a brez tega bo težka oziroma bomo jedli še več uvoženih in zaradi narave, ki vrača udarec, vse dražjih pridelkov.
V Španiji in še kje to že počnejo. Z vidika turizmu prijazne zelene Slovenije so rastlinjaki seveda grdi rački, a brez tega bo težka oziroma bomo jedli še več uvoženih in zaradi narave, ki vrača udarec, vse dražjih pridelkov. Eno je cena, drugo pa dobavljivost. Ob ponavljanju podobnih ujm se prav lahko zgodi, da zelenjave preprosto ne bo mogoče dobiti oziroma bo povpraševanje na trgu večje od ponudbe in bomo kot mala Slovenija “izviseli”. Spomnimo se samo na zadrege z dobavo energentov, žita, olja ... ob začetku vojne v Ukrajini. Podobno velja tudi za sadje, kjer je samooskrba lani znašala še manj, pičlih 29 odstotkov. In še na kakšnem področju za življenje nujno potrebnih surovin je tako.
Premiki pa se morajo najprej zgoditi na strani odločevalcev, z rahljanjem in usmerjanjem pogosto pretogih predpisov v pravo smer in s sistemskimi spodbudami. Potenciala za izboljšanje samooskrbe ima Slovenija dovolj, le skupaj je treba stopiti, tako kot ob odpravljanju posledic poplav, pa se lahko tudi na tem področju v relativno kratkem času izkažemo in negativne trende obrnemo.