(Minuta, dve za boljši jezik): “Je mar narečje krivo, da narobe rečemo: 'pri njemu' in ne 'pri njem'?”

Narečje, ki je usidrano med ljudstvom, je najbrž edini jezik, ki je v resnici živ. Hitro se zna prilagajati zahtevam, ki mu jih nalagajo napredek in dogajanja v življenju. Na videz je za takšno prilagajanje celo bolj usposobljeno kot knjižni jezik. Toda jezik, ki ga zapisujemo v knjigi, časopisih in drugod v uradni javni rabi, je kljub temu močnejši od narečja. In pomembnejši.

Naloge mrtvega jezika v knjigi so neizmerno večje, trajne, težje in odgovornejše, če bi jih primerjali z dolžnostmi, ki jih mora izpolnjevati živ narečni govor. Knjižni jezik služi vsemu narodu, vsem njegovim udom in plastem, njegovi znanosti, besedni umetnosti in nasploh uradnemu javnemu sporazumevanju vseh, ki naš jezik govorijo. Narečje je omejeno na krog prebivalcev, ki je ožji v primerjavi z vsem ozemljem, na katerem je naseljen narod. Narečje je razširjeno samo v povezani pokrajini, morda samo v dolini Alp, v hribovitih delih naše domovine včasih le v skupini vasi. Od tod naš rek, da vsaka vas ima svoj glas.

Kljub vsemu tu naštetemu so ob knjižni materinščini pomembna tudi narečja. Pa ne samo zato, ker se je iz narečja (Trubarjeve dolenjščine) rodil naš knjižni jezik, temveč predvsem zato, ker narečja še dandanes vplivajo na jezik v knjigi. Da je res tako, izhaja tudi iz vprašanja v naslovu te Minute, ki ga je poslal neimenovan Ljubljančan: “Spoštovani profesor Hočevar, oglašam se vam iz Ljubljane. Sosed v bloku mi posodi Primorske novice, kadar je v njih vaš članek o pravilnem jeziku, da ga preberem. Ker je doma iz Kopra, tam nekje, si kupuje vaš časopis, ker ga zanimajo dogodki v njegovi ljubi Istri, kot mi reče. Tako pridem na svoj račun še jaz, ki rad berem vaša opozorila na različne probleme v našem jeziku. Ko sem jaz hodil v šolo, smo se pri slovenščini učili več slovnice. Sklanjatve samostalnikov, pravilne spregatve glagolov. Tudi o lepem jeziku brez tujk nam je šola dosti povedala. Tega se zadnje čase spominjam, a se obenem sprašujem, ali se danes v šoli nič več ne učijo o slovnici, pravilnem jeziku, o narečju in knjižnem jeziku. Zakaj se tako sprašujem? Zato, ker že dolgo poslušam v javnih govorih in tudi v časopisih lahko berem nekaj slovničnih napak, ki jih ponavlja celo marsikateri dober govornik ali novinar. Navedel vam bom samo en primer. Pogosto berem zapisano nepravilno obliko osebnega zaimka v petem sklonu ednine: 'Pri njemu.' Vem, da v knjižni jezik vedno bolj prodirajo narečja. Zdi se mi pa tudi, da se v šoli mladi premalo učijo slovnice. Zato vas sprašujem: Je mar narečje krivo, da narobe rečemo: 'pri njemu' - ne 'pri njem', kot je edino prav? Hvala za odgovor. Mojega imena pa, vas prosim, ne zapišite.”

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

Odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil neimenovani bralec, bo gotovo malo lažji, če upoštevamo posebnost našega jezika (tudi vseh slovanskih), da je nekoč imel devet sklanjatev, danes pa premore le še štiri - toda z mnogimi posebnostmi, izjemami in dvojnostmi (v narečjih in knjižnem jeziku). Te so ostanki tistih pet sklanjatev, ki so se prelile v današnje štiri. Na primer: študenti in študentje, (vsi) zobje in (trije) zobi, (trije) sini in sinovi, možje in moži. Nešteto je podobnih zgledov po narečnih govorih.

Osebni zaimek “on” ljudje v narečjih sklanjajo nadvse različno, daleč od oblik, ki nam jih ukazuje opisna slovnica. V enem od osrednjih narečij ta zaimek sklanjajo približno tako: on, jega, jemu, jega, pr jemu, ž nim. Zato ni nič nenavadnega, da je narečni peti sklon tega zaimka zapisal tudi Prešeren v Krstu pri Savici: “… plamen neogasljiv je v njemu vnela.” Prav bi bilo, če bi zapisal v njem namesto v njemu. Za knjižni jezik namreč slovnica pravi, da se zaimek “on” v ednini sklanja tako: on, njega, njemu, njega, pri njem, z njim. In samo tako je prav za knjižni jezik.

“No ja, Slovan, Sloven, to zdaj vem, od kod sta pa Slovenec in Slovenka?”

Spoštovani bralci, drage bralke, joj ojoj, v Minuti z naslovom Kaj povejo poimenovanja: Slovan, Sloven, Slovenec, objavljeni v 7. valu 4. avgusta letos, se mi je zgodilo, kar se dandanašnjemu človeku, ki predvsem hiti, preveč hiti, prav rado dogodi. Razložil sem, kako se je verjetno porodilo ime Slovan - Sloven, a “pozabil” na ime Slovenec, kot se že stoletja imenujemo mi, naseljenci na topli strani vzhodnih Alp.

To pozabljivost mi je v prijaznem pismu poočitala Ondina. O sebi je zapisala, da je “navdušena bralka zapisov o slovenskem jeziku”, a da žal članke o njem najde le v Primorskih novicah. In da zato zaslužijo pohvalo. V rahlo hudomušnem pisemcu mi je povedala, kaj jo je ujezilo v omenjeni Minuti: “Prav, dragi naš profesor, povedali ste, od kod ime Sloven, Slovan. Vse lepo in prav. Slovani, pravite, da smo ljudje, ki govorimo razumljiva slova, besede, ki so jasne - Nemci pa so sosedje, ki poznajo le besede, ki so nam nejasne, neme in zato za nas nerazumljive. No ja, Slovan, Sloven, to zdaj vem, od kod sta pa Slovenec in Slovenka? To ste pozabili razložiti. A nam, vašim bralcem, lahko izdate to jezikovno skrivnost, če je skrivnost? Pa še nekaj malega. Ker sem Primorka, vem, da nam zahodni sosedje, ki jim pravimo Italijani - ko smo nanje jezni, tudi Lahi in fašisti -, redko rečejo Slovenci, ampak prej kaj drugega in grdega. Če vam ni odveč, bi bila vesela če poveste še to, zakaj nas v Trstu zmerjajo s ščavi. Najlepše vas pozdravljam. In hvala za odgovor.”

Najpoprej, gospa Ondina, se pomudiva pri Slovenki in Slovencu. Razlaga tega izraza je ovinkasta, dosti bolj kot je razlaga imena za Slovene in Slovane. Zaradi tega sem jo raje zaobšel v zapisu Kaj povejo poimenovanja: Slovan, Sloven, Slovenec …. V ednini se je namreč sprva to ime glasilo kot Slovenin, v množini pa Slovene. Kako natančno je bilo to razlikovanje ednine in množine, ne vemo, ker iz najstarejših (praslovanskih) časov nimamo nikakršnih zapisov tega imena. A ker so ženski našega podalpskega plemena (najbrž od začetkov) rekli Slovenka (ne Slovenina ali Sloveninka - po moškem Sloveninu), se je moška oblika Slovenin (z obrazilom -in) prilagodila samostalnikom, ki se v ženskem spolu končujejo z obrazilom -ka, v moškem spolu pa z obrazilom -ec.

Takšnih parov samostalnikom je v naši materinščini preveč, da bi vse našteli: (nekdanji) poljanec - poljanka, gorjanec - gorjanka, (današnji) poslanec - poslanka. Itd. A zakaj ne bi še Slovenin priznal velike premoči imena za Slovenko in se še sam iz Slovenina preimenoval v Slovenca? Prilagodil se je ženskemu spolu in postal Slovenec. Morebiti se je prvič v zgodovini našega jezika pokazalo, da je moški spol dosodil ženskemu spolu ne samo enakopravnost, ampak v tem primeru tudi več, vodilno vrednost.

Toliko o nastanku in enakopravnosti poimenovanja za Slovenko in Slovenca. O podcenjevalnem ščavu za Slovenca v Trstu pa, gospa Ondina, le na kratko. V srednjeveški ljudski (vulgarni) latinščini so Slovanom rekli Sclavoni, v italijanščini pa Schiavi. Z malo pisana ta dva samostalnika pomenita sužnji. Tržaško narečje pa to besedo izgovori ne “skjavo”, temveč “ščavo”. Od tod zmerjavka ščavo.

Gospa Ondina, upam, da ste zadovoljni s tako kratkimi odgovori. Tudi jaz vas lepo pozdravljam.

---