Smrt, s katero mir ni nič bližje
Ni se moglo končati drugače, kot se je: bilo je le vprašanje časa in načina likvidacije Jevgenija Prigožina. Preiskava o vzrokih nesreče še ni končana, a je skoraj nerelevantna, saj družbeni podsistemi v Rusiji niso avtonomni, kar še posebej velja za varnostno-represivne organe. Ugotovitve bodo pač v skladu z voljo državnega vodstva. Vedelo se je, da gospodar ruske države Vladimir Putin svojim nasprotnikom ne odpušča, za izdajalce pa je možna le najhujša obsodba: smrtna kazen.
S pogledom humanista se nam dozdeva, da je bil naročeni umor Jevgenija Prigožina krut, saj so ob njem in njegovih sodelavcih umrli še trije člani posadke, a se je po drugi strani treba zavedati, da človeško življenje v Rusiji in na Vzhodu nima tolikšne vrednosti kot v zahodnih liberalnih družbah. Posamezniki že za manjše napake ali prestopke plačajo s svojim življenjem, če oblastniki presodijo, da bi bila takšna kazen dober opomin za družbo in kolektivno zavest. Prav zato ob smrtih tisočih ljudi na fronti in ob bombardiranju ukrajinskih naselij ni čutiti velikega oklevanja tistih, ki odločajo o tem. In tudi zato je mir v največjem spopadu po drugi svetovni vojni na evropskih tleh tako daleč. Hkrati ni potrebno potočiti niti solze obžalovanja za padlim voditeljem najemniške vojaške skupine Wagner, saj je bil kriminalec, vojni zločinec, koruptivni poslovnež in večkratni kršitelj človekovih pravic, skratka slab človek.
Nesporni ruski car je s to potezo še bolj utrdil oblast, hkrati pa Rusijo še za malenkost bolj oddaljil od civiliziranega sveta.
A eksekucija nekdanjega prijatelja, ki si je dovolil preveč odkrito povedati nekaj kritičnih stavkov čez Kremelj, pove marsikaj o Putinu samem. Sporočilo oligarhom in drugim v njegovem krogu je nedvoumno: izdajstvo se kaznuje s smrtjo in temu nihče ne more ubežati, niti najbližji sodelavci ne! Kraje, kršitve zakonodaje, nesposobnost se morda še odpuščajo, nezvestoba pa nikakor.
Nesporni ruski car je s to potezo še bolj utrdil oblast, hkrati pa Rusijo še za malenkost bolj oddaljil od civiliziranega sveta. Trenutno je Putinov režim nekakšen hibrid med latinskoameriškimi vojaškimi diktaturami in stalinizmom, bliže totalitarizmu kot avtokraciji. Sporočilo, ki ga je poslal z izvensodnim pobojem, je zgovorno tudi za vse tiste, ki so še pred nekaj leti v Putinovi Rusiji videli alternativo za zavoženi zahodni kapitalistični sistem. Teh je bilo kar nekaj tudi v Sloveniji; morda bi se spodobilo, da nekoliko povesijo pogled.
Pa še en nauk bi lahko povzeli iz tega dogajanja: lahko smo nezadovoljni, razočarani, jezni nad liberalno demokracijo, ki jo imamo v Evropi, nad pravno državo in prevlado bogatih, a treba priznati, da boljšega sistema trenutno ni. Putinizmu, ki smo mu priča v Rusiji, pa ne more biti naklonjen noben normalno razvit odrasel v naši družbi.