Ranljivost slovenske družbe
Napovedi za jesen niso rožnate. Preti gospodarska kriza, ki k nam pride s severa, saj vemo, ko Nemčija kihne. Kakšne in katere obrambne mehanizme ima zanjo pripravljene Slovenija, ni povsem znano. Vemo, da je ljudstvo trdoživo, a je vse več ljudi na robu ali pa že visi prek njega. Da so zaradi tega tudi bolj vzkipljivi, gre v naši kulturi nekako zraven. Na neki način boljše, kot da bi bili malodušni.
V boju s krizami vseh vrst, ekonomskimi, zdravstvenimi, političnimi, vremenskimi, energetskimi, da, tudi moralnimi, se je slovenska družba po eni strani utrdila, po drugi pa se je povečala njena ranljivost. Utrdila se je v tem, da nas težko kaj preseneti, čeprav je vsak dan kaj novega in vsak dan spremljamo, da se kvadratura kroga spreminja. Ranljivost naše družbe povzročajo številni dejavniki, med njimi pa bi nas morali bolj od tistih, na katere nimamo vpliva, skrbeti tisti, s katerimi se sami načenjamo.
Dobro leto smo živeli z zdravstveno “reformo”. Napadli so čakalne vrste, ustanovili so svete in komisije, ki so spremljale učinkovitost in kdo ve kaj vse, nove in nove zamisli so nam sporočali, še preden so prejšnje dosegle izvajalce, vsakršen dvom je bil nasprotovanje ...
Ekonomska stabilnost je v potrošniški družbi eden ključnih vzvodov suverenosti in samozavesti. Če sta še zdravje in ljubezen, je tudi pomirjenost. Ko je tako, so ljudje manj napeti in nervozni, sociologi bi verjetno ugotovili, da je v manj naelektreni družbi z več zadovoljnimi ljudmi tudi manj tako imenovanega sovražnega govora.
Nekaj je šlo zelo narobe, da reforme tega pomembnega sistema, ki ne le da bi moral vlivati zaupanje, temveč so od njega dobesedno odvisna življenja, novi vladi ni uspelo zapeljati v bolj mirne vode. Vemo in zaupamo, da se zdravniki in drugo zdravstveno osebje trudijo, o tem ni dvoma, bolj gre za to, da uglaševalci njihovega delovanja očitno niso imeli in nimajo posluha.
Zdravstvo je epidemija načela in zdelala, načela pa je tudi zaupanje ljudstva. Komuniciranje v zdravstveni krizi ni bilo pomirjujoče, nasprotno, tistih nekaj, ki so sporočali, kako in kaj, je skakalo z enega na drugi breg. Morda bi morali kdaj tudi molčati.
Po zamenjavi politične garniture, za kar je bil med drugim razlog tudi komunikacijsko nelagodje v prejšnjem obdobju, je bilo ljudstvo optimistično, da so “novi obrazi” analizirali situacijo in vedo, kako in kaj. Pa smo, v reformi reform, saj naj bi zdravstvena reforma utrdila zaupanje in pokazala pot, spet poželi veliko dvoma in nelagodja. Če ne bi šlo zares, bi nam bilo še nerodno za zdaj že nekdanjega ministra, ker je politično tako nenadarjen.
Vsi vemo, da so se nekateri ključni problemi v državi kopičili skozi daljši čas. Vemo tudi, da ne gre čez noč, a četrt mandata ni malo. “Naslavljanje problemov” ne pali več, potrebna je akcija in verjetno tudi malo več kreativnosti in domišljije, kot so dvigi prispevnih stopenj in nove dajatve.
Omejujočih zunanjih dejavnikov je zdaj več kot kdaj koli v zadnjem času. Ko smo upali, da je mir samoumeven, so nam spet vsilili vojno. Frustrira nas, to je videti v nervoznem javnem diskurzu, k čemur veliko pripomore nelagodje, ki ga ustvarja grozeča gospodarska kriza. V firmah se nanjo pripravljajo, tudi gospodinjstva umirjajo porabo, na drugi strani se krepijo sindikalne zahteve v javnem sektorju, v boj za funkcionarske in uradniške plače se je vključilo tudi ustavno sodišče. Univerzalni plačni sistem odhaja, novega modela ni.
Morda bo že jeseni odprta razprava, koliko obremenitev zmore realni sektor in kakšno državo lahko ima na plečih. Zadolževanje ni dolgoročna igra, zlasti če ni investicijsko. Na plano bodo morale priti tudi razprave, ki običajno hitro potihnejo. Denimo o učinkovitosti in storilnosti javne uprave, ki je pomemben dejavnik za spoštljivo in odgovorno sodelovanje za blaginjo ljudi, okolja in gospodarstva, kot med drugim sporoča najmočnejša politična skupina Svoboda v svojem programu. Slovenija se ne bo pomladila, upokojencev bo vedno več, masa pokojnin bo naraščala, stroški nekaterih specifičnih storitev tudi.
Manj intenzivno javno življenje v vročih tednih ne sme zavreti razmisleka o tem, kaj bo jeseni. Upravičeno smemo pričakovati, da odločevalci razmišljajo o dvigu odpornosti na gospodarsko krizo, ki bo upočasnila takt tako proizvodnih kot storitvenih dejavnosti, pri nas v pomembni meri tudi transporta in osebne porabe v trgovini na drobno.
Ekonomska stabilnost je v potrošniški družbi eden ključnih vzvodov suverenosti in samozavesti. Če sta še zdravje in ljubezen, je tudi pomirjenost. Ko je tako, so ljudje manj napeti in nervozni, sociologi bi verjetno ugotovili, da je v manj naelektreni družbi z več zadovoljnimi ljudmi tudi manj tako imenovanega sovražnega govora.
Čudno bi bilo, če nas jeseni ne bi čakala kakšna presenečenja. Za spremembo bi lahko bila tudi pozitivna, denimo mir v Ukrajini, konsolidacija javnega zdravstva, hitra in učinkovita javna uprava, manj gneče na cestah in nasploh prijetnejše življenje.