Včasih je treba reči ne
V Sloveniji živimo v naravnem raju, v enem najbolj ohranjenih okolij v Evropi. To pa ne pomeni, da so razmere v naravi dobre. Dejstvo je, da nam enega boljših okolij niso ohranile direktive ali zakoni, pač pa predniki z zdravo pametjo. Te danes manjka. Živimo v pragozdu besedičenja, medtem ko nam narava izstavlja račune s katastrofami. Vse več jih bo. Prerazmnožene zveri in divjad so le majcen del neskončnega problema pogoltnosti in neumnosti.
Intenzivna živinoreja in zelenjadarstvo z davno uničenimi cvetočimi travniki, koristnimi žuželkami, vse bolj onesnaženo vodo, izpusti ogljikovega dioksida in vse do osiromašene, nezdrave hrane, so velik problem. A tokrat se želimo dotakniti upravljanja s prerazmnoženimi zvermi in divjadjo. To je, množici babic navkljub, do te mere kilavo, da je naravi v pogubo. Prizadeti ljudje, kmetje med njimi, dandanes štejejo bolj malo.
Da je bilo dedom in babicam izven tehnoloških, umetno inteligenčnih krikov uničujočega kapitalizma, naravo laže ohranjati, je jasno. Zveri so živele v svojih okoljih. Medvedje pri nas denimo v kočevskih in bližnjih gozdovih. Volkov skoraj ni bilo, šakalov sploh nič. Vsejedi šakali, nekje med volkovi in domačimi psi, so bili med lovno divjad uvrščeni šele leta 2014. Ko so evropski strokovnjaki, tudi slovenski med njimi, ugotovili, da gre za avtohtono celinsko vrsto, ki se je v južno Evropo priselila iz Bližnjega vzhoda. Evropska habitatna direktiva šakale varuje že od leta 1992. Upravljati z njimi pa lovci komajda začenjajo. Najdlje so na južnem Primorskem, kjer imajo s šakali tudi največ dela, sitnosti in strahu. A strah pred zvermi je po strategijah nekaj pričakovanega in normalnega.
Vsekakor so šakali, medvedi in volkovi pozabili prebrati strategije in druge papirje, ki so jim naložili, naj s plenjenjem divjadi poskrbijo za ravnovesje v naravi. Zakaj pa bi “garali”, ko imajo raznovrstnejše dobrote na njivah, pašnikih in krmiščih kar samopostrežne. Podobno kot divjad, zlasti jelenjad, ki že postavlja pod vprašaj cele vasi v že sicer demografsko opustošenem hribovju zahodne Slovenije. Zakaj bi se navsezadnje sekirali, če bodo kmetje propadli, ko pa se mesojedemu narodu ponuja preobilje v naravi “vzgojenega” zdravega jelenjega mesa.
Seveda samo do prevelike preobjedenosti gozdnih dreves, propada gozdov, kar utegne pomeniti ne le konec za ljudi, pač pa tudi za cenjeno jelenjad in zverjad.
Vsekakor sedaj medvedov in jelenov prav nič ne briga, da s prvimi slabo gospodari eno, z drugimi drugo ministrstvo, saj so zaradi tega, vsaj kratkoročno, varni. Ubijati živali pač ne gre. Saj niti lovci ne streljajo več, pač pa odvzemajo iz narave. Tako pogosto, da jim je odvzemanje že zraslo čez glave in jim niti trofejni oziroma lovski turizem nista več v veselje. Za foto lov nimajo več časa. Škod ne izplačujejo, ker jih ne morejo. Nič hudega, je bilo slišati iz najbolj odgovornih ust na okrogli mizi v prizadeti skupnosti Bukovo. Jih bodo pač nadomestili policisti, morda kleni slovenski vojaki ... Halo !?! Samo zato, ker je državi število divjadi ušlo izpod nadzora? Ker ji, skupaj nerealnimi zaviralci “odvzemov” zveri in divjadi, godi, da jo mati oziroma mačeha Evropa hvali, v kako dobrem stanju ima gozdno, vse bolj travniško in celo mestno divje prebivalstvo. Ljudje in njihovo ponesrečeno sobivanje z njim so drugotnega pomena.
Dandanes ljudje z neznosno lahkoto ubijajo samo ljudi. V vojnah na pragu Slovenije in vsepovsod po svetu, tik pred svitanjem jedrskega ali umetno inteligenčnega zatona vseh skupaj. Kaj so nerealneži naredili za vsaj drobceno mirovno pobudo in proti vojni na evropskih tleh? Kaj za tiste živalske in rastlinske vrste, ki so jih pogoltni ljudje davno uničili? Tudi na najbolje ohranjenih slovenskih tleh, zaradi česar si jih realni ljudje vesti sedaj prizadevajo vrniti v njihova okolja. Kot denimo iztrebljene jerebice v Vipavsko dolino ali čebele v sonaravna kmetijska okolja, če jim tega ne preprečijo prednostni, v času dedov tod nikoli živeči medvedi.
Gozdarji so se ob 14-odstotni preobjedenosti gozdnih sestojev potrudili s pripravo lovsko upravljalskih načrtov in predvideli višji odstrel nadležnega gozdnega prebivalstva. Kakopak so marali načrte nasloniti, podobno kot država za upravljanje z medvedi, na prastare strateške načrte. Država svežih že tretje leto ne zmore sprejeti. Kar je v primerjavi s predpisi, ki zadevajo ljudi - dolgotrajno oskrbo z 20-letno zamudo, denimo - malo.
Priporočila, da bi iz narave vendarle umaknili nekaj več divjadi in zveri, vanjo vrnili več narave, tudi negnojenih, cvetočih travnikov, bodo pač še nekaj let počakala. Saj gre samo za papir. Ljudje pa, svoji nepomembnosti navkljub, ne morejo čakati več. Zato so gozdarji, lovci, kmetje z že omenjenega Bukovega poslali proti državi enostavno vabilo k sodelovanju v prid vsem. V prid cenjenim zverem in divjadi, a tudi ljudem in naravi. Z nekaj več zdrave pameti in ja, z nekaj manj kimanja vsemu, kar Sloveniji pod nos potisne Evropa.