Nenasitni šefi mlade sami ženejo v tujino
Ugledna firma ali društvo, za mlade diplomirane privlačna zaradi reference, vodijo jo nenasitni šefi s celo nelegalnimi zahtevami pri zaposlovanju: v eno novo delovno mesto tlačijo dela vsaj dveh ali treh, zahtevajo nečloveški urnik (fleksibilen ali od 10. do 18. ure - torej brez prostega časa) in za vse to nudijo ponižujoče minimalno plačo! Zato torej ni čudno, da mladi možgani bežijo v svet, saj jih v to žene vse več nesposobnih kratkovidnih šefov, ki se pri nas obnašajo, kot so se primitivni kapitalisti izpred sto let, ko so se Slovenci tudi zato množično izseljevali ...
Razpisi in razgovori za delovna mesta (gre zlasti za delo v družboslovju) vsi po vrsti ponujajo minimalno začetniško oziroma pripravniško plačo, istočasno zahtevajo tudi že pridobljene delovne izkušnje. Kar je skregano z zdravo pametjo. Že šolar ve, da si mladi diplomant zato, ker je študiral, nikjer ni mogel nabrati zahtevanih delovnih izkušenj! Je pa taka zahteva skregana s ponujeno plačo: če ima kdo že tudi zahtevane delovne izkušnje, ima torej praviloma že nekaj let redne delovne dobe in mu že zato ne moreš odrediti pripravniške minimalne plače!
Posledice nedostojnih plač in odnosa do delavcev so vidne: mladi možgani bežijo, primanjkuje vseh vrst izobražencev in mojstrov. Propadata javno šolstvo in zdravstvo, grozi zapiranje oddelkov bolnišnic, vrtcev, šol. Ostali bodo le večinoma ostareli in bolni, ki jih ne bo imel kdo negovati in zdraviti.
Da se lepše sliši, delodajalci omenjajo vedno le bruto plačo. Le matematični genij si to še isto sekundo zmore preračunati v neto znesek - tisti, ki bo nakazan na bančni račun. Če to že zmore in pokaže razočaranje, mu zato, da mezda ne bi bila slišati kot mezda, ki ne omogoča preživetja (ne pokrije najemnine za bivališče, stroškov za položnice in hrano) hitro omenijo še potne stroške (ti so praviloma smešno nizki, naravnani na avtobusno vozovnico) in stroške za malico! Kar je nedostojno, saj mora delodajalec delavcu že po predpisih vedno povrniti vse potne stroške in stroške za malico. Zato je omemba obojega nesramno zamegljevanje! Nedopustno je tudi omenjanje pravice odmora za malico, saj ga določa že zakonodaja. Kot je nelegalna zahteva, da je delo vedno treba takoj končati, ne glede na to, ali presega odrejeni delovnik, ob tem pa so vodilni gluhi za plačilo nadur. V realnosti mladi pogosto delajo čez delovni čas in o nadurah le sanjajo, šefi pa se drznejo izgovarjati na delavčevo počasnost, višjo silo, slabo poslovanje ...
A to je le vrh ledene gore anomalij, čeprav je že vse navedeno zrelo za prijavo in obravnavo na delovni inšpekciji. So pa tudi mladi diplomanti pogosto raje tiho, ker jim je cilj pridobiti si izkušnje in reference za boljše delo in bolj urejene delovne pogoje drugje. Odločeni so po prvih izkušnjah nato čim prej najti delodajalca, ki je daleč od primitivne miselnosti in prakse divjega kapitalizma v minulem stoletju, ko sta bila gnala vodilne in lastnike kapitala le sla po zaslužku in ustvarjanju čim večjega dobička izključno zase. Takšna miselnost pa očitno pri nas še vedno prevladuje v veliko sferah, celo v javnem sektorju, kjer so plače, zlasti za mlade in mlajše, nedopustno nizke in jih silijo čim prej oditi v svet.
Pa ni krivec le neurejeni sistem plač v javnem sektorju, ki naravnost žali mlade izobražene in začetnike. Dodatno so za takšno razvrednotenje krivi nesposobni menedžerji in zastopniki kapitala, ki ne zmorejo dojeti, da je za ustvarjanje dobička ob potrebnem znanju nujna še vrsta drugih veščin, od spoštovanja vsakega delavca, ki bo veliko delal, če bo zadovoljen, pa do spoštljivega odnosa do ustvarjenega dobička, ki ga je treba vlagati v zaposlene, delovne pogoje in pripomočke, ne zgolj tlačiti v lasten žep. Osebnostno zreli lastniki kapitala in sodobni menedžerji mladim v delovne zadolžitve ne trpajo opravil za tri delovna mesta in od njih ne zahtevajo delati še doma in več kot osem ur brez izplačanih nadur. Vedo, da delavce potrebujejo in da bodo le spočiti ter zadovoljni delali več in boljše. Niso kratkovidni, požrešni in brezobzirni povzpetniki in niso na položaj prišli po zvezah ali kot samoumevni nasledniki kapitala. Niso razvajeni in odmaknjeni od stvarnosti in čvrsto stojijo na nogah. Posla ne prepuščajo svetovalcem, ki so jim vdani iz preračunljivosti. Ne drznejo si sodelavcev obravnavati kot mezdne delavce, ker to zbuja odpor.
Posledice neprimernega plačila in odnosa do podrejenih zaposlenih v vse več podjetjih in ustanovah so že zelo vidne: mladi možgani vztrajno bežijo v tujino, zato vse bolj primanjkuje vseh vrst izobražencev in mojstrov v storitvenih dejavnostih. Zato propadata javno šolstvo in zdravstvo, zato grozi zapiranje oddelkov bolnišnic, vrtcev, tudi osnovnih šol. Tudi vse več stanovanj in hiš razpada, ker jih nima kdo vzdrževati. Zato bo kmalu v Sloveniji le še večinsko ostarelo in vse bolj betežno prebivalstvo, ki ga ne bo imel kdo negovati in zdraviti. Zato bodo vse, kar je v državi še vrednega, kmalu pokupili bogataši od drugod, ki prihajajo zato, ker narava in ozračje pri nas še nista povsem uničena.
Doma bo najverjetneje ostala le peščica tistih, ki vedo za lastno ceno, ker so vsem potrebni in vsaj še primerno zaslužijo: inženirji vseh vrst, informatiki, mojstri za vzdrževanje sodobnih strojev in naprav, avtomehaniki, vodoinštalaterji, električarji, zidarski mojstri, maserji, kozmetičarke, pedikerke in manikerke, fizioterapevti. Zanje tudi navadnim smrtnikom, ko jih potrebujejo, ni žal dobro plačati. Je pa s tem seznama skoraj konec. Že pri mladih zdravnikih se zatakne, ker je začetniška plača prenizka in komaj čakajo, da opravijo obvezno začetniško delovno dobo ter gredo v svet.
Še huje je, ko gre za odločanje za poklice, kjer kadrov akutno primanjkuje, a so plače tako slabe, delo pa naporno in odgovorno, da se zanje mladi skoraj ne odločajo: medicinska sestra in tehnik, bolničar, negovalec, natakar, kuhar, učitelj, vzgojitelj, mladi raziskovalec, strokovni delavec na fakulteti, inštitutu, v strokovnem društvu ter v podobnih dejavnostih, ki so vse nujno potrebne in omogočajo razvoj ter napredek družbe v celoti … Naša družba pa, kot zdaj kaže, že pospešeno propada.