Zaklenjeni smo v napačen čas
Si predstavljate deželo Kranjsko, iz katere so vodilni evropski in domači znanstveniki utemeljevali vedo za vedo? Davno je minila in je nepredstavljiva. Minila je Idrija, ki je s strupenim živim srebrom poganjala razvoj Evrope. Prav pa je vedeti in končno pognati znanost za preživetveno trajnostno prihodnost. Zato mora dežela, pardon država Slovenija, izstopiti iz neučinkovitosti in hromečih sporov.
Spominjamo se 300. obletnice rojstva bržčas največjega na slovenskih tleh delujočega znanstvenika Janeza Antona Scopolija. Pravzaprav se ga spominjajo v stanovskih inštitucijah in v Idriji, iz katere je Sloveniji in Evropi pognal sedem znanstvenih ved. Morala bi ga spoznati in se ob njem zamisliti vsa Slovenija. Žal je že desetletja izgubljena v pristranski reviziji bližnje preteklosti po letu 1941. Če bi zmogla globlji zgodovinski pogled, bi bili sedanjost in prihodnost jasnejši.
Ioannes Antonius Scopoli, polihistor v deželi Kranjski, so v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani naslovili monografijo o velikem naravoslovcu. Avtorji so njegovo delo kritično vrednotili v luči sodobnega znanja. Ugotovili so, da njegova 250 in več let stara spoznanja še držijo. Zato so dodali, da je bil genialen um. Takih imamo tudi danes v Sloveniji precej. Največkrat jih ne znamo odkriti. Če jih, njihovega dela ne zmoremo vrednotiti, ga spraviti v življenje in s tem njim in sebi omogočiti razvoj. Trajnostni razvoj, v katerega je napotil že Scopoli.
Če kaj, Slovenija leporečje in iz njega izvedene zapovedi obvlada vrhunsko.
Znanost in inoviranje sta v Sloveniji ne bodi ga treba okrasa vsemogočim zablodam. Imata pomembno vlogo v programih in resolucijah. Na papirju skratka. Če kaj, Slovenija leporečje in iz njega izvedene zapovedi obvlada vrhunsko. Realnost pa so inovacijski indeks, ki Slovenijo uvršča na 15. mesto med 27. državami EU in do trikrat nižja vlaganja v znanost in inovativnost od uspešnejših držav. Kar so njega dni vedeli v avstrijski monarhiji, namreč, da brez napredka, temelječega na znanju, ne gre, Slovenija še ne ve. Navsezadnje bi več znanja pogoltnim, ki obvladujejo ranjeno Slovenijo, prirezalo peruti. Vladajoči se v zgodovino ne ozirajo, saj je v polpreteklosti dovolj snovi za prepire in zavore, ki odvračajo pozornost od uničujoče grabežljivosti.
Prezrti umi Sloveniji pogosto pomahajo v slovo. Rodnemu Cavaleseju je dal slovo tudi Scopoli. Zato, da je lahko zdravniško in znanstveno deloval v vsej mogočni monarhiji, predhodnici avstrijskega cesarstva in, vojnam navkljub, z delčkom oči uprtih v združen evropski prostor. Dandanašnja unija v resnici ni zares združena in močna. Je še daleč od tega, da bi lahko poganjala razvoj na vsem svojem prostoru. Je predvsem politična in razrahljana monetarna skupnost. Če bi bila vsaj še davčna, bi se celo Slovenija laže usedla na mimo nje drveči znanstveni voz. Odpovedati bi se namreč morala davčni potuhi žepom pogoltnih.
Ker se navidezni politični vladarji države klanjanju presitim ne zmorejo odpovedati, z resolucijo o znanstveno raziskovalni in inovacijski strategiji sanjarijo, kako bo Slovenija jutri, leta 2030, namesto sedanjih dveh obema namenila vsaj 3,5 odstotka BDP. Ob tem pa nad vse mogočimi zablodami in zamudami, na vrhu katerih so pospešena privatizacija zdravstva, večno nerešeni problemi dolgoživosti ter mladih in plačno razsulo, čepi rekorden proračunski dolg. Slej ko prej ga bo nujno utiriti v evropsko zapovedan okvir. S tem bodo omenjene in druge zablode ostale iztirjene, vlak pa bo odpeljal mimo znanosti in inoviranja. Slednjemu že dolgo največ namenja gospodarstvo. Sočasno tudi to ostaja svetlobna leta daleč od podpore, ki bi jo inovatorji potrebovali. Naj spomnimo samo na predlansko vpitje predzadnjih navideznih vladarjev, kako so davčno razbremenili plače inženirjem, da nas bodo končno odpeljali ob bok razvitim. Živeči v oblakih bržčas niso niti vedeli, da večina inženirjev komajda ždi nad uravnilovsko prenizkimi povprečnimi plačami in ne vidi nobene potrebe za naprezanje sivih celic.
Ni vse v denarju. Ne rudarji ne Scopoli, v večnih prepirih z navidezno močnejšimi od sebe, ga niso imeli. Avstrijskemu cesarstvu pa so prinašali pet do deset odstotkov družbenega proizvoda. Sedaj pa grdo zaostaja vsa Slovenija. Ker ne zmore ustvariti vsem naklonjenega, sodelujočega, medsebojno in z naravo povezanega ustvarjalnega okolja.
Vse dlje od tega je celo, kakšna ironija, ko je pristala s političnim vladarjem, ki ima naslov doktorja znanosti. Pač pa ima Slovenija ustvarjeno vse za nadalje prepire, papirnato načrtovanje in sanjarjenje.
Skupaj z državo sanja Idrija. Scopolija se seveda spominja, a štejejo predvsem živi spomini. Denimo oživljeni muzeji v hiši eksperimentov, v kateri bi se mladi navduševali za znanost. Ali pa bolje obiskan in aktivno vzdrževan Scopolijev vrt, na katerem bi si oddahnili od cvrtja možganov z nebulozami na ekranih in teles s sevanji. Ni hudič, da z jasnejšimi mislimi ne bi Idrijo, morda celo Slovenijo, popeljali iz more proti raju.