Pred letošnjim Mednarodnim literarnim festivalom Vilenica: Raznoliki obraz Evrope

Leta 2018 Pisati in preživeti, leta 2019 Ego in fabula, leta 2020 Quo vadis?, leta 2021 Strah in pogum, leta 2022 Kako daleč je dom? To so zadnjih pet let temeljne usmeritve Vilenice.

Če dodam Evropa?, dobim “Pisati in preživeti, Evropa?”, “Ego in fabula, Evropa?”; “Quo vadis, Evropa?”, “Strah in pogum, Evropa?”, “Kako daleč je dom, Evropa?” - in sem naravnost v jedru našega časa, naše realnosti in naše že videne zgodovine. Smo v vojni. Kakor da bi Vilenica s svojimi temeljnimi definicijami trenutka zaznala največji problem današnje Evrope, ki je seveda vojna. Vse definicije se stekajo v eno sámo ugotovitev: pesniki in pisatelji vedo, kaj je resničnost in kakšna je. In vedo celo, kakšna bo prihodnost.

A smo tiho. Samo sprašujemo, samo bivamo in pesnimo. To ni dovolj, ker tudi s svojimi deli v resnici molčimo. Ker smo oportunisti, ker smo prepričani, da je obramba demokracije, kot jo propagira Evropa, pomembnejša od življenj več deset tisoč ljudi, pomembnejša od uničenja cele države za zelo dolgo, skorajda trajno? Kje je tista membrana, ločnica, ob kateri bomo vsaj nekateri v Evropi na glas rekli - nočemo vojne, za nobeno ceno nočemo vojne? Ali gre Evropa z vojno nad vojno?

Kje je tista membrana, ločnica, ob kateri bomo vsaj nekateri v Evropi na glas rekli - nočemo vojne, za nobeno ceno nočemo vojne?

Spomin na Evropo, kot je nekoč bila? Kako to, da je sedanjost, da sta naš čas in naš svet potonila v mulju vojne in ju ne obuja skorajda nič drugega kakor morda poezija, morda umetnost nasploh? V današnji Evropi ni tako rekoč nobenega posameznega glasu proti vojni, proti pobijanju ljudi. Vsi so za demokracijo - in vsi so za vojno? Kako je to mogoče? Vsi govorijo o krivdi, kdo je začel - nihče pa ne govori o smrti in trpljenju. Na temeljna vprašanja Vilenice zadnjih let ni nihče odgovoril, nihče ni rekel ničesar - resničnost sama pa je šla svojo pot. Vsi bi morali odgovarjati, vsi bi morali govoriti, morda bi se potem tudi danes slišal glas zoper vojno. Samo to - en sam glas. Pa so gluhi vsi, nemi so vsi, nihče ne zagovarja miru, miru za vsako ceno. Za ceno demokracije? No, nesmislov je veliko: kakor da bi bila trdna in celovita Ukrajina vzor demokracije, kakor da v Rusiji ne bi bilo niti sence demokracije, kakor da bi šlo za dve zaostali državi, ki pravzaprav v strogem moralnem in kaj vem kakšnem smislu za Zahodnoevropejce in njihovo nadutost nikoli niti nista bili Evropa. Češ, naj se le vojskujeta, naj se njuni državljani kar pobijajo in naj se razselijo kot poceni delovna sila po celotnem tako imenovanem demokratičnem svetu. Nihče si ne želi miru, vsi hočejo samo vojno.

Kaj se skriva za demokratično, smehljajočo in dobrotno masko Evrope? Kako prepoznati njen obraz tam zadaj, tam, kjer se morda sama sebe boji pogledati v zrcalo? Ali pa se sploh ne pogleda, ker ima oči prekrite z blatom, krvavim blatom, ali morda sploh nima več obraza in vztraja samo v podobi svoje maske? V Evropi se je naselila vojna, ki je ni moč odgnati. Zaokrožila je iz davnega rimskega imperija, ki je obsegal Severno Afriko, deželo cipres, ki je koloniziral Grčijo in ki je bil tako obsežen, da je moral razpasti. Ali je Evropa naslednica tega? Vojne so na tem območju stalnica že vsaj zadnjih petnajst let. In celo več, stoletje!

In kaj naj letošnja Vilenica, ta evropski duh malega naroda, kot je naš, sporoči, kaj naj prenese v ta svet Evrope? Samo milo prošnjo, skoraj molitev za mir. Vsi smo ogroženi, vsi smo na robu lastne groze, če se ne bomo glasno in enotno zavzeli za mir in pogajanja. Mar se ne bi mi, najmanjši med majhnimi, morali resno zavzeti za udejanjanje pozivov vsem iz naše himne? Mislim, da gre pri Vilenici vsako leto ravno za to. In za poezijo, literaturo in jezik.

Vsi politični sistemi in vse ideologije se skrivajo v podtalju in porajajo na novo, kadar jih zli duhovi potrebujejo. Zedinjena Evropa je geopolitični pojem, ki je preživel vsaj dve tisočletji in se v moderni dobi vsaj dvakrat ali trikrat obnovil v vsej svoji grozi - vedno v povezavi z vojno. Ali ni v sodobni zgodovini zelo jasen primer Napoleon, ki ga imajo vsi moderni narodi Evrope za zločinca, le pri nas, v središču Evrope, ima svoj obelisk z znamenitim Vodnikovim napisom? In potem ko je tudi v Ljubljani Evropa pokopala tega sovraga, si je nadela novo obleko in dočakala nacizem, ki je ravno tako osvajal in osvobajal Evropo. Tudi mi smo bili osamosvojeni s sloganom “Evropa zdaj!”. In je naša in mi smo del nje.

Vse imamo od Evrope - Evrope razsvetljenstva, svobode, enakosti, bratstva. In v vse verjamemo in na vse prisegamo, če le imamo polne lonce, če je le vsega dovolj. Ali je za masko sodobne Evrope res to, na kar prisega? Slutnja, da je vir vojne novodobni kolonializem in tudi revanšizem zaradi grenkih, neuničljivih spominov na naše dede in njihove vojne, je zla in je ni mogoče do konca pojasniti. Pozivi k več vojne, k orožju, pozivi k ubijanju, uničevanju se ne morejo usklajevati z demokracijo in njeno obrambo. Maska ne bo padla, maska se bo sama spačila v grozo. To je prava bojazen, pravi strah. Pogorele bodo vse zaveze, vsi pravni akti, kakor sedaj gorijo mesta, vasi - tukaj in zdaj, v Evropi. Evropa bo združena in razdružena obenem v medsebojnih sporih držav in tudi narodov. Enovita v sovraštvu in vojni - če se ne bo končalo tam, kjer je zdaj njen center - v Kijevu in Moskvi. Ne v Berlinu, Bruslju in drugih mestih odločanja o vojni. Tam sta mir in blagostanje, tam je v resnici Evropa gluha, nema in tudi nepoštena. Celo bolj kakor v Kijevu in Moskvi.

In kaj naj letošnja Vilenica, ta evropski duh malega naroda, kot je naš, sporoči, kaj naj prenese v ta svet Evrope? Samo milo prošnjo, skoraj molitev za mir. Vsi smo ogroženi, vsi smo na robu lastne groze, če se ne bomo glasno in enotno zavzeli za mir in pogajanja. Mar se ne bi mi, najmanjši med majhnimi, morali resno zavzeti za udejanjanje pozivov vsem iz naše himne? Mislim, da gre pri Vilenici vsako leto ravno za to. In za poezijo, literaturo in jezik. In za vprašanje, kako pisati in preživeti v današnji Evropi, kako biti pošten, pogumen in pravičen, kakšen je naš ego in v kakšni fabuli je prepoznan, kam greš, Evropa, kje so meje strahu in poguma Evropejcev in kako daleč je naš skupni dom in kam izginja.

Dušan Merc, predsednikDruštva slovenskih pisateljev

---