Evrovizija, ŠČ!
Glasba združuje! Ja. In v karbonaro gre smetana. Natolcevanje o glasbi, ki združuje, je samo še ena v nizu nebuloz, ki jih prodaja šovbiznis. Glasba, tako kot vera, že dolgo ne združuje več. Sploh, ko govorimo o popularni glasbi, ali - vsa božanstva tega sveta naj mi oprostijo ob uporabi tega termina - zabavni glasbi. Zelo zgovoren primer tega je vsakoletni evrovizijski cirkus, ki smo mu bila priča tudi letos. Maj ni samo mesec, ko gorijo kresovi, zimske obleke zginejo v varno zavetje omar in alergiki neustavljivo kihajo v robčke, temveč je tudi čas, ko tudi ljudje “brez P od posluha” postanejo najostrejši glasbeni kritiki. Cirkusu nismo priča v dvorani, kjer gostijo Pesem evrovizije, pravi cirkus se dogaja med ljudmi - tistimi, ki jih ta glasba “kao” združuje. Sploh med nami, klenimi Slovenci.
Poglejmo si časovnico (ne, Robert Golob, vi ne): imamo predizbor, na katerem večinsko (!) izglasujemo predstavnika, ki nas bo zastopal. Isti večer se (tudi na licu mesta) stepemo, družbena omrežja - čast in slava jim - preplavijo komentarji polpismenih cvetk, ki bodisi pljuvajo letošnjega predstavnika, bodisi pozivajo k ukinitvi Evrovizije, češ, kaj nam je tega treba. Sledijo trije meseci zatišja, nato pa ponovimo vajo. “Evrovizija smrdi! Vse je samo ena kuhinja. Vrnite se domov, itak ste zanič,” pišemo. Nato se pojavi Sašo Hribar, ki na seji programskega sveta predlaga ukinitev projekta Evrovizija. Spet ni ok. Taisti, ki je prej bentil čez Evrovizijo, zdaj benti čez Hribarja, češ, da želi ukiniti razvedrilni program.
Evrovizija je evropski ekvivalent legendarne tržaške trgovine Mirella - vsak najde nekaj zase.
Letos so nam RTV božanstva odvzela polovico arene tega cirkusa in v Liverpool poslale ta hip najpopularnejšo skupino v Sloveniji. Glej ga zlomka, spet smo zlivali gnojnico. Kljub temu, da so fantje svojo promocijsko kampanjo zastavili na najvišjem možnem profesionalnem nivoju in so lahko vsem slovenskim, pa tudi nekaterim tujim glasbenikom samo v zgled, smo spet čeznje zlili ves svoj gnev. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki jih ni sram priznati, da Evrovizijo spremljajo in bog ne daj, podpirajo katerega od predstavnikov. Slednji so, prav tako v varnem zavetju družbenih omrežji, oklicani za debile, pedre in ovce. Slovenija, od kod lepote tvoje?
O letošnjem zmagovalcu, uvrstitvi slovenskih predstavnikov, pa tudi o glasbi, ki jo festival vsakoletno ponudi, nima smisla razpredati. Evrovizijska “svaštarnica” je polna kvalitetnih melodij, pa tudi tistih, ob katerih še najbolj prekaljenemu poslušalcu zakrvavijo ušesa. A priznajmo si: Evrovizija je evropski ekvivalent legendarne tržaške trgovine Mirella - vsak najde nekaj zase. ŠČ!