Zmago nad nacifašizmom branimo vsak dan
V tednu, ki je za nami, se spominjamo obletnic prelomnih dogodkov ob zaključku druge svetovne vojne leta 1945. Petega maja se je v Ajdovščini sestala prva slovenska vlada. Dva dni kasneje je morala nad Ilirsko Bistrico položiti orožje zadnja velika nemška enota na Primorskem. Devetega maja je začela veljati popolna kapitulacija nemške vojske v Evropi. Z ideologijo italijanskega fašizma in nemškega nacizma zagnana največja vojna morija v zgodovini pa žal ni prinesla konca grozodejstev.
Spomeniki iz časov druge svetovne vojne in obdobja neposredno po njej pri nas so, posebej za mlade, ki tega na srečo niso doživeli, sicer nemi, a z napisi in s svojo zgodovino dragoceni pomniki na čase, za katere upamo, da se ne bodo nikoli več ponovili. Svetovna vojna je odnesla več kot 60 milijonov življenj. Po ocenah zgodovinarjev je temu treba dodati še približno desetino te številke. Ta prirastek so prispevali povojna maščevanja in izvensodni poboji. V tem delu tragičnega meteža zgodovine, ko so si zmagovalci z močjo orožja v rokah dali duška nad poraženci, njihovimi sodelavci in tudi nad nedolžnimi, Slovenija v Evropi ni bila nikakršna posebnost. Osrednji državni park Republike Slovenije v Teharjah je posvečen nekdaj zamolčanim žrtvam povojnih pobojev.
Toda bistveni dejavnik za to, da imamo danes Evropsko unijo 27 držav, med katerimi je tudi Slovenija, z bolj ali manj solidnim standardom človekovih pravic, je bil oborožen upor proti fašizmu in nacizmu in zmaga nad obema. Moškim in ženskam, fantom in dekletom, ki so si tedaj, med letoma 1941 in 1945, pri nas upali z orožjem v rokah v partizanskih vrstah kljubovati največji vojski na svetu in ki so se z zahodnimi zavezniki zmagovito povezali v boju proti italijanskemu fašizmu in nemškemu nacizmu, velja največje spoštovanje, posebej še žrtvam. Brez njihovih prizadevanj bi bili do konca izpeljani načrti o iztrebljenju Judov, narodnih manjšin, podrejanju žensk in popolnem podjarmljenju narodov evropskega vzhoda, ki so v očeh nacifašističnih ideologov šteli le kot manjvredna delovna sila.
Pridobitve zmage nad vojnimi ideologijami podrejanja in nasilja ter človekove pravice in razumevanje lahko ohranimo le tako, da vsak, tam kjer živi in dela, vse to brani vsak dan.
Vojna je samo na Balkanu odnesla več kot milijon življenj, na ozemlju današnje Rusije (tedaj Sovjetske zveze) pa več kot 20 milijonov. Žal pa kaže, da krvava lekcija iz tedanjih časov prav na omenjenih ozemljih ni bila dovolj huda, da ne bi novi prevzetni in nacionalistični politiki napak ponavljali. Življenje na narodnostno in versko mešanih območjih v naši neposredni soseščini, na Kosovu in v Bosni in Hercegovini, poteka na meji incidentov in z njimi. V orožja polni Srbiji, ki s svojimi manjšinami, lokalnimi večinami in s težavnimi odnosi s sosedi sega v omenjeni državi, je minuli vikend minil v znamenju žalovanja za 17 žrtvami norih strelskih pohodov posameznikov po šolah in ulicah. Takšnih dogodkov smo bili doslej vajeni le iz Združenih držav Amerike, kjer je - posebej v južnih zveznih državah - nošenje orožja ena temeljnih človekovih pravic?!
Prav na dan Evrope, 9. maja, ko v Evropski uniji praznujemo dan miru in enotnosti, so v Ukrajini po dobrem letu dni od začetka ruske invazije doživeli še en težak dan z množičnim ruskim raketnim obstreljevanjem. Še lani smo mislili, da so vojaške intervencije ene države v drugi državi v imenu zaščite svoje nacionalne skupnosti in vrednot pri sosedi (kot je to primer vdora Rusije v Ukrajini) v Evropi preteklost. Pa ni.
Zgodovina se spet ponavlja. V marsičem. Tudi s krajo otrok v Ukrajini, kot smo jo med drugo svetovno vojno poznali v Sloveniji in posebej na Štajerskem, po kateri so na današnji dan pred 78 leti Nemci s kolaboranti - že tri dni po uradni kapitulaciji - še hodili z orožjem v roki. Njihova armadna skupina E je bila v zadnji bitki druge svetovne vojne v Evropi poražena šele 15. maja v koroški Poljani pri Prevaljah.
Slovenija ni izoliran otok v mednarodnih odnosih. Spoštovati moramo izkušnje prednikov in pomembnih mož in žena, ki so nam, kasneje tudi z osamosvojitvijo izpod razpadajoče Jugoslavije, dali mesto v Evropski uniji, in razvojno gledati naprej ter iskati to, kar nas - medsebojno in v odnosih s sosedi - povezuje.
V času slabih novic tudi dobrih ne manjka. Niti na Primorskem, ob meji z Italijo, ki nam je kot (fašistična) država nekoč prizadejala toliko gorja. Sprava je v združeni in gospodarsko razviti Evropi vsekakor mogoča. Minulo soboto so novogoriško-goriški čezmejni Trg Evrope prečkali tekači iz 36 držav. Mesti se pripravljata na številne prireditve skupne Evropske prestolnice kulture leta 2025. Čezmejnega sodelovanja gospodarstvenikov je ogromno.
Pridobitve zmage nad vojnimi ideologijami podrejanja in nasilja ter človekove pravice in razumevanje lahko ohranimo le tako, da vsak, tam kjer živi in dela, vse to brani vsak dan. Začne se z vzgojo najmlajših otrok v družini, se nadaljuje v šoli, v prometu in pri vsakdanjih opravkih. Tako, da ob primerih neustreznega ravnanja in sovražnega govora ne obrnemo hrbta in ne molčimo. Brezbrižnost je krivda.