Jadralka Veronika Macarol Tadič je tudi umetnica: na platno preliva čustva, ki jih navdihuje morje

Šport in likovna umetnost običajno ne gresta z roko v roki, a naša vrhunska jadralka Veronika Macarol Tadič dokazuje nasprotno. Bodočo mamico, ki julija pričakuje rojstvo svojega prvega otroka, smo obiskali v njenem ustvarjalnem templju, mali mansardi v Semedeli pri Kopru, kjer nastajajo barvite umetnine, navdahnjene z njeno največjo ljubeznijo - morjem.

O jadralski karieri Veronike Macarol Tadič vemo bolj ali manj vse. Ker tega ne obeša na veliki zvon, pa bolj malo vemo o tem, kako spretno vihti čopiče in iz lončkov skupaj z barvami preliva na platna svoja čustva.

A začnimo od začetka. Koprčanka Veronika Macarol je v tandemu s Pirančanko Tino Mrak (obe sta otroka Jadralnega kluba Pirat) v razredu 470 deset let nizala uspehe na evropskih in svetovnih prvenstvih. Potem ko sta leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu oplazili srebrno kolajno in se nato domov vrnili z doseženim šestim mestom, sta leta 2021 iz olimpijskega Tokia prinesli odlično peto uvrstitev. Ob vsem doseženem sta bili vsa ta leta v medijskih zapisih upravičeno označeni za najboljši slovenski jadralki.

Od malega je risala na les, kamne, svilo ...

Veronika je zapisana športu že od malih nog. Preden se je začela resno ukvarjati z jadranjem, je trenirala odbojko, atletiko, veslanje ... Tudi jahanja morskih valov na krovu jadrnice je pravzaprav vajena že od otroštva, saj je oče velik ljubitelj starih jadrnic. “Imeli smo tudi svojo jadrnico in smo bili pogosto na morju,” pravi. Od staršev se je navzela tudi ročnih spretnosti: “Mama je vedno lepo risala, oče pa je veliko delal z lesom, pri čemer je pogosto zaposlil tudi mene. Ko smo dali našo leseno jadrnico na suho, je tudi mene čakalo brušenje, oče pa me je zadolžil tudi za to, da sem na les kaj napisala ali narisala,” se spominja družinskih opravil.

Ne le na les, kot deklica je rada risala tudi na kamne, tekstil, svilo ... Z leti je v njej vse živahneje utripala umetniška žilica. Tako je bil vpis na umetniško gimnazijo povsem logična odločitev, z ljubeznijo do lepega in z ustvarjalnim čutom pa sta imeli precej opraviti tudi izbira študijske smeri, arhitekture, in nega najljubšega hobija, fotografije.

Tik pred zaključkom študija pa je klic vetra in morja preglasil Veronikino prvotno namero, da bi postala arhitektka. Začelo se je obdobje intenzivnih treningov in pogostih regat, na katerih je tandem Mrak-Macarol žel vse pomembnejše uspehe in prinašal domov vse žlahtnejše kolajne.

“Ko se mi v glavi prikaže slika, jo želim čim prej preliti na platno”

Ustvarjalnemu človeku je v največji navdih življenje, ki ga živi. In ker je velik del Veronikinega življenja zavzemalo morje, je od tam prihajal tudi navdih za ustvarjalne trenutke, ki si jih je kljub napornemu urniku vselej znala ukrasti. “Ko nimaš veliko časa, moraš pač dobro upravljati z njim. Tako sem si vse splanirala in vedno našla tudi čas za slikanje. Običajno je to bilo v času oddiha po kakšni pomembni regati ali napornih pripravah. Ko imam še žive občutke po nekem dogodku, dobim idejo, v glavi se mi prikaže slika, ki jo želim čim prej preliti na platno. Takrat komaj čakam, da začnem slikati,” opiše, kako se običajno začne njen ustvarjalni proces. “Slika se potem nikoli ne razvije po prvotni zamisli, ampak gre neko svojo pot. Zato sem vsakič radovedna, kaj bom na koncu ustvarila.”

Zelo veliko je slikala po olimpijskih igrah v Riu leta 2016. Takrat je tudi nastal njen ustvarjalni kotiček, mansardica na vrhu manjšega stanovanjskega bloka v Semedeli, kjer v pritličju bivajo Veronikini starši, medtem ko z možem Tadejem Tadičem živita v koprskem mestnem jedru. “Tu imam svoj mir. Všeč mi je, da je prostor tako svetel.” In res so ondan ob našem obisku kljub kislemu vremenu sončni žarki odločno prodrli skozi široko strešno okno in obsijali Veronikine umetnine.

Preplet temnih globin in turkiznih plitvin

Vse imajo že na prvi pogled nekaj skupnega. Tako ali drugače je v njih prepoznati barve in oblike, ki prikličejo pred oči morje; njegove temne globine, kakršne je doživljala v Tokiu, turkizne plitvine, značilne za Palmo de Mallorco, in nemirne valove, ki se kodrajo v belo mehurčkasto peno ... “Ja, ne morem si pomagati, morje je zame glavni vir navdiha,” prizna avtorica. “Ne morem si predstavljati, da ne bi živela ob morju. Ob njem, v njem in na njem se res dobro počutim. Od nekdaj je bilo tako. Zato so me vedno privlačili predvsem vodni športi.”

Na njenih platnih se realistične podobe pogosto družijo z abstraktnimi. “Rada se poigravam s kombiniranjem abstraktnega z realističnim. Abstraktno mi daje veliko svobode za izražanje čustev, ki me v nekem trenutku prevevajo, in mi dopušča preizkušanje novih tehnik. Zelo rada imam žive barve. Oddajajo nekakšno energijo, s pomočjo katere lahko ponazoriš določena čustva,” o svojem ustvarjalnem slogu pove Veronika. Prej ali slej svoja platna s stojala preseli na tla in si da duška s prelivanjem barv. “Na platnu najraje kombiniram oljnate in akrilne barve. Z akrilnimi slikam bolj realistične motive, poigravam se z nanašanjem v več plasteh, oljnate pa mi ustrezajo pri bolj abstraktnih tehnikah,” pove.

Pogosto slika ženske obraze. “Ženske so posebne, lepe. Ker sem sama ženska, skozi izraz na ženskem obrazu najlaže izrazim svoje emocije, ki kar pogosto nihajo med evforijo in žalostjo,” se nasmehne.

Pohvale so jo opogumile

Svoja dela je že večkrat postavila na ogled v manjših razstavnih prostorih v domačem kraju. “Začelo se je s povabilom prijatelja Tineta Sukiča, da bi slike razstavila v njegovem lokalu na Gortanovem trgu v Kopru. “Sprva mi ni bilo do tega, a sem se vendarle odločila. Presenetilo me je, ker sem dobila zelo pozitiven odziv. Ljudem so bila moja dela všeč, marsikdo me je tudi vprašal, če bi kakšno sliko prodala. To mi je kar dvignilo samozavest, tako sem svoja dela kasneje še nekajkrat postavila na ogled, med drugim v koprskem Baru Cameral, v izolski galeriji Plac Izolanov .... To so bila bolj prijateljska sodelovanja, za razstavo v kakšni večji galeriji pa še ni bilo priložnosti. Bi si je pa želela, a se zavedam, da je za to potreben čas oziroma, da so ti prostori rezervirani predvsem za akademske slikarje. Lepo bi bilo, če bi imeli na voljo več prostorov, kjer bi svoja dela lahko pokazali tudi ustvarjalci, ki nismo akademsko izobraženi,” razmišlja.

Glasbeni okus na platnu

Da s čopičem ujame prave poteze obrazov ali drugih podob, si Veronika včasih pomaga s fotografijami, tudi tistimi, ki jih sama posname. Fotoaparat, ki jo spremlja že od nekdaj, je tudi boter njeni zdaj že več kot desetletni zvezi s Tadejem Tadičem, tonskim tehnikom na Radiu Koper in glasbenikom. “Ko je igral v bendu Sixtynine, sem hodila z njimi na koncerte in jih fotografirala in sčasoma je med nama preskočila iskrica.” Glasba, predvsem rock, je obema pomemben del življenja. V nekem obdobju je Veronika s čopičem upodabljala tudi glasbene legende, denimo Jimija Hendrixa, Amy Winehouse, Jima Morrisona .... in tako na platna preslikala svoj glasbeni okus.

V pričakovanju prvorojenke

V znamenju rock glasbe je bila tudi njuna poročna zabava. Večno zvestobo sta si - kje drugje kot na jadrnici - obljubila v začetku septembra leta 2021 po olimpijskih igrah v Tokiu. “Dotlej sem veliko potovala na regate in priprave na različne konce sveta in nisva mogla preživljati veliko časa skupaj. Zdaj nama je ta čas končno naklonjen.” Prav kmalu, predvidoma konec julija, pa bo časa za dvojino spet začelo primanjkovati, saj bo par s prihodom prvega otroka prerasel v družino.

“Oba se zelo veseliva. Zavedava se, da bo drugače, a ne želiva, da nama starševstvo popolnoma spremeni življenje,” pravi bodoča mamica, ki - če gre verjeti ultrazvoku - pod srcem nosi punčko, za katero sta že izbrala ime. Po začetnih slabostih ni imela pomembnejših nosečniških težav in se je trudila z veliko gibanja ohranjati telesno kondicijo.

In kako bo v prihodnje ? Se je z olimpijskimi igrami v Tokiu njena jadralska kariera zaključila? Vsekakor se je sklenila skupna pot s Tino Mrak, saj bo (njun) razred 470 prihodnje leto na olimpijskih igrah v Parizu zastopan le še v mešani moško-ženski zasedbi. “Po Tokiu sem bila že kar naveličana jadranja v tem razredu in sem si zaželela spremembe. Zelo uživam v kajtanju, lani sem ne naučila tudi kajtanja s foilom. Morda se v bodoče zgodi kaj v tej smeri ... A se zelo dobro zavedam, kako naporna in dolgotrajna pa tudi draga je pot do tega, da prideš do vrhunskih rezultatov in s tem tudi do sponzorjev. Tako da bo kajtanje najverjetneje ostalo zgolj hobi.” Zanj je že navdušila moža Tadeja in , kdo ve, morda čez nekaj let morje in veter pritegneta tudi malčico, ki zdaj pridno nabira moči v Veronikinem trebuhu ...

---