“Delaj in te ne morejo uničiti”

“Pravim ti brat, bodi močan! Delaj in te ne morejo uničiti. Delaj in stremi za tem: uresničiti jasno resnico najglobljih spoznanj,” v pesmi Pravim ti, brat piše Srečko Kosovel. Ob 1. maju, prazniku dela, naj bi delo slavili kot nesporno vrednoto, zasidrano globoko v našo zavest. Slavimo ga, da bi ga zasidrali še v buče zanamcev. A nič kaj dobrega se nam ne piše.

Delo in delavnost naj bi danes vključno z družbenim življenjem, svobodo, ugledom v družbi, prekašanjem vsega in vsakogar, znanjem in vsesplošno vplivnostjo, šteli med ključne vrednote. Ravno zato bi ju morali smiselno vključiti v posameznikovo življenje na način, da bo zadovoljen. A v kapitalizmu, ko za produktivno delo šteje tisto, ki ustvarja največji dobiček, je to domala nemogoče. Neustavljiva gonja za dobičkom med delavci ustvarja napetost in nejevoljo. Delavke in delavci so prepuščeni sami sebi. Prilagoditi si morajo delovno okolje. Sami ga morajo urediti tako, “da jim bo komot”. Da se bodo na delovnem mestu dobro počutili. In ravno na to dobro počutje pozabljamo. Nezadovoljen delavec, ujet v primež pritiska, nejevolje in splošnega slabega vzdušja, nikakor ne more biti dober delavec.

Kako naj bi s takšno mentaliteto delo mladim predstavili kot osnovno civilizacijsko normo? V času vsesplošnega razpada vrednot, trgovanja s kriptovalutami, influencerstva, poplave umetnih inteligenc in strojev, ki opravljajo poklice, zavoljo katerih so se nekoč potile človeške roke, delo že zdavnaj ne velja več za ključno vrednoto. Za živelj je zdaj pomembno udobje, pomembni so všečki, ogledi in sledilci, človek pa v luči vsega tega postaja hodeči oglasni pano. Homo economicus - na eni strani ponos sodobne družbe, ki optimalno zasleduje svoje subjektivno zastavljene cilje, na drugi pa ozkogledna, sebična entiteta, ki z ekrana ponuja vpogled v svoje navidez popolno življenje. Na tem mestu poudarjam, da predpostavka, da influencerstvo ni delo, absolutno ne drži. Je zgolj drugačno od dela, ki smo ga poznali do sedaj. Težava pa je v tem, da je slednje zdaj domala zaničevano. Mladim ideja vsakodnevnega osem-in-več-urnega turnusa predstavlja zgolj trpljenje, obvezo in pritisk. Najlažje je seveda finančni priliv staršev vložiti na kripto trg in čakati. Čakati Godota.

Mladim ideja vsakodnevnega osem-in-več-urnega turnusa predstavlja zgolj trpljenje, obvezo in pritisk. Najlažje je finančni priliv staršev vložiti na kripto trg in čakati. Čakati Godota.

Spreminjanje vrednot je nekaj povsem običajnega. Že od nekdaj prihaja do razhajanj med starimi in mladimi, med razmišljanjem staršev in njihovih otrok. Prav hiter tehnološki napredek, različni načini življenja in spremembe v gospodarskih sistemih katalizirajo spremembe vrednot, navad in ciljev. Razlike se kažejo že v pričakovanjih pri iskanju dela. Pripadniki baby boom generacije (1946-1965) dajejo prednost bližini službe domu. Pomembno jim je ravnotežje med službenim in prostim časom. Delodajalca brezpogojno spoštujejo in se ravnajo po vnaprej zastavljeni politiki podjetja in se držijo vseh pravil. Priložnost iščejo v kratkoročnih finančnih nagradah in v dolgoročni varnosti, ki naj bi prinašala upokojitev in dobro pokojnino. Generacija X (1966-1980) je za časa odraščanja spremljala svoje starše, ki so jih velike korporacije odpuščale, saj bodisi niso več v ospredje postavljale brezpogojne lojalnosti bodisi jih zaradi recesij in drugih kriz niso bile več sposobne plačevati. Zato sta pripadnikom te generacije pri izbiri poklica najpomembnejša dolga tradicija in močan portfelj podjetja.Prav tako stališče, da so pravila vedno najboljša, ni več popularno. Pri milenijcih in pripadnikih generacije Z, ki so rojeni po letu 1980, pa si mora delodajalec zvestobo delavca prislužiti vsak dan znova. Generaciji sta odraščali ob razmahu družbenih omrežij in poplavi informacij, najsi bodo relevantne ali ne. Spremljajo dogajanja doma in drugod po svetu in v središče dogajanja postavljajo sebe. Njihov cilj je s čim manj dela priti do čim večjega zaslužka. S pomočjo umetne inteligence zdaj lahko pišejo seminarske in diplomske naloge. Celo knjigo lahko napišejo in si zanjo obetajo bajen dobiček. To možnost imajo in zakaj je ne bi uporabili.

A 1. maj je vendarle praznik. Dan, ko skoraj po vsem svetu - redka izjema so seveda ZDA - obudimo spomin na socialne dosežke mednarodnega delavskega gibanja. No, ponekod so tudi kresovanja in druga obeleževanja tega dne izgubila pravi pomen. Za nekatere je 1. maj le dan, ko raji ni potrebno v službo ali šolo, na ražnju se pečejo čevapčiči, pivo teče v potokih in z odra odmeva glasba ansambla Zvita Feltna. Ponekod!

Žalostno dejstvo je tudi, da gre prvomajsko rajanje marsikomu v nos. Skozi zgodovino smo bili lahko priče nemalo prizadevanjem izničenja tradicije in pomena 1. maja. Notranjedružbeni paradoks se kaže tudi tako, da gojimo povsem drugačen odnos do z vero povezanih praznikov. Ti ne vznemirjajo prav nikogar, naj bo veren ali ne. 1. maj, ki bi lahko delo slavil in konec koncev tudi ohranil kot vrednoto, pa tako postaja le praznik piva in čevapčičev.

---