Trenutek, ko bi se še vse dobro izšlo

Italijanska plaža letu 1926. Letoviščarji prihajajo v glavnem iz sončnega polotoka, nekaj pa jih je tudi iz inozemstva in med njimi je pisatelj Thomas Mann. Zvoki, vzdušje, atmosfera tega posebnega trenutka italijanske zgodovine, ko se v mnogih odtenkih pojavlja nestrpnost, posledica vzpona fašističnega režima, so elementi nove uprizoritve SSG, ki je nastala po priredbi Tatjane Doma in v režiji Ivane Djilas.

Zakaj ste izbrali ravno novelo Mario in čarodej?

Ivana Djilas: “Zelo sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da ta novela ni bila prevedena v slovenščino. Spomnim se je še iz srednje šole kot malo rdečo knjižico, pomembno za pogovor o fašizmu. V Beogradu je bila večkrat uprizorjena. Zato mi je bila blizu, ko jo je umetniški vodja SSG Trst Daniel Malalan predlagal za uprizoritev.”

Je zgodovina soprotagonistka predstave ali je “izgovor” za določeno sporočilo?

Tatjana Doma: “Zgodovinski kontekst, v katerem je bila napisana novela Mario in čarodej, ima ključno vlogo pri razumevanju tega besedila. Objavljena je bila aprila 1930 in je bila prva Mannova objava po prejemu Nobelove nagrade. Zato je nemška javnost pričakovala svežo literarno objavo vodilnega nemškega literata in intelektualca. Bralci, ki so bili občutljivi na politično sporočilo zgodbe, ki se dogaja v izmišljenem obmorskem letovišču v fašistični Italiji pod vladavino Benita Mussolinija, so v noveli prepoznali Mannovo kritiko italijanskega fašizma in njegovo opozorilo pred podobnim razvojem dogodkov v Nemčiji po uspehu Nacionalsocialistične stranke na volitvah v Reichstag leta 1930. Nacisti so iz obrobne skupine prerasli v gromozansko silo nacionalnega pomena. Ko je imel Mann oktobra 1930 govor, v katerem je opozoril na nevarnosti nacizma, so ga prekinili pripadniki SA, da je moral oditi skozi stranska vrata. Thomas Mann je bil politično angažiran v večini svojih del, vendar je politični angažma izražal posredno in ne direktno, tako kot ga je njegov brat Heinrich Mann in njegova hčerka Erika in sin Klaus Mann. Kljub temu je spadal med najpomembnejše ugledne nasprotnike nacionalsocializma. Na dan nacističnega požiga knjig, 10. maja 1933, je bil Thomas Mann odstranjen iz münchenskega literarnega sveta. Njegovih knjig niso sežgali, so pa zažgali knjige njegovega brata Heinricha in njegovega sina Klausa. Takoj po Hitlerjevim prihodu na oblast, je Mann leta 1933 emigriral. Šele v izgnanstvu, ki ga je zelo težko prenašal, je postal glasen in angažiran kritik političnega stanja v svoji domovini.”

“Čarodej je človek, ki iz posameznikov potegne najbolj umazane skrivnosti. Namesto da bi sprejeli odgovornost za svoje umazanije, pokončajo tistega, ki jih je razgalil, in življenje lahko nemoteno teče dalje.”

Tatjana Doma

avtorica gledališke priredbe

Uprizoritev posreduje predvsem atmosfero zgodbe: do kakšne mere in v kateri obliki je “zvok” tega okolja del gledališke pripovedi?

Ivana Djilas: “Zgodba je napisana kot neke vrste spomini Thomasa Manna na neko poletje. Ampak ne kakršnikoli spomini, bolj impresije o atmosferi v malem obmorskem mestu v Italiji pred drugo svetovno vojno. Ko bolje pomislim, v trenutku, ko Mann to piše leta 1929, še ne ve zagotovo, da se bo zgodila druga svetovna vojna. Se pravi, da opisuje svoja nelagodja, občutke in zle slutnje. Vse to je bolj pomembno od samih dogodkov. Zato tudi uprizoritev raziskuje utrip, hrup in brum mesta in časa. Meščani postanejo nekakšen zbor in kolektivna zavest. Mann pa solist, tujec in izobčenec.”

Našli ste tudi prostor za humor, ironijo ali sarkazem?

Ivana Djilas: “O težkih temah se ni dobro pogovarjati zateženo, ker po tem nihče ne posluša. Vsi vemo, kako hude so bile svetovne vojne, in kako težko obdobje je bilo to za navadnega malega človeka. Ta predstava se dogaja v trenutku nevednosti, v trenutku, ko bi se lahko še vse dobro izšlo in bilo drugače, če ne bi ljudje sprejeli napačnih odločitev, če bi vedeli to, kar vemo zdaj. Vse je kazalo na tragedijo in mi smo korak za korakom lezli v njo. O tem obdobju ne govorimo zato, da bi ponavljali, kaj je bilo, ampak zato, da naslednjič prej prepoznamo znake. Da ne pademo v isto past. Da ne ponavljamo starih napak. Zgodovino potrebujemo, da razumemo, da se svet ne začne z nami. In da se ne skuhamo počasi kot žaba.”

“Sebi moram vedno znova ponavljati, da za dogodke v Srbiji ni bil kriv Milošević ampak, da je zanj glasovala polovica državljanov. Vedno obstaja nezadovoljstvo, frustracija, klima, iz katere zrastejo diktatorji. In mi smo tisti, ki jim to dovolimo. Ali pa nimamo moči, da jim onemogočimo.”

Ivana Djilas

režiserka

Je tržaško gledališče oziroma Trst navdihujoče okolje za ustvarjanje?

Tatjana Doma: “Trst je gotovo navdihujoče mesto za uprizoritev Maria in čarodeja. Dogajanje, postavljeno v izmišljeno italijansko mesto, kjer nemška družina doživi številne neprijetnosti med svojimi poletnimi počitnicami, ki se končajo s katastrofo, uprizarjamo v Italiji, v Slovenskem stalnem gledališču, v slovenščini. Prebivalce italijanskega letoviškega mesta in Thomasa Manna igrajo slovenski igralci in italijanski igralec, ki živi v Sloveniji in se je naučil slovensko. Poleg tega je Trst mesto z bogato zgodovino priseljevanja in tudi odseljevanja, kar za sabo potegne tudi problem sprejemanja tujcev in sobivanja različnih narodnosti.”

Ivana Djilas: “Trst je specifično okolje. Obrnjeno je na obe strani, proti Sloveniji in proti Italiji. Gledališče pa je živa stvar. To sicer vedno rečemo, a ne pojasnimo, kaj s tem mislimo. To, da je živa stvar, dobesedno pomeni, da na odru stoji in med občinstvom sedi živ človek. Ta dva se srečata samo za trenutek. Gledališče ni posnetek. Živ človek v publiki je natančno ta, ki je danes prebral novice in ima današnje probleme. Vse to je kontekst, ki ga je prinesel s sabo, in skozi ta očala gleda predstavo. Rada razlagam zgodbo, kako smo delali predstavo 1001 noč in je igralec zamujal na vajo, ker se ni mogel prebiti skozi dva kordona protestnikov (tistih za in tistih proti) pred hišo za begunce iz točno teh krajev, o katerih pripoveduje predstava. Tisti dan je bil kontekst močnejši od česar koli.

Priznati moram, da sem se morala pred začetkom tega projekta učiti zgodovino. Začela sem s stripom o požigu Narodnega doma v Trstu. Kasneje sem šla na resnejšo zgodovinsko literaturo in dokumentarne materiale. Veliko sem se naučila od igralcev in sodelavcev iz Trsta.”

Čarodej verjetno še danes živi med nami … kdo so sodobni “čarodeji”?

Tatjana Doma: “V našem branju Mannove novele se ukvarjamo z vprašanjem, kdaj dobri, običajni ljudje postanejo zločinci. Čarodej je človek, ki iz posameznikov potegne najbolj umazane skrivnosti. Namesto da bi sprejeli odgovornost za svoje umazanije, pokončajo tistega, ki jih je razgalil, in življenje lahko nemoteno teče dalje. Tako velikokrat funkcionirajo skupnosti, ki jih povezujejo številne umazane skrivnosti, o katerih vsi vejo, vendar se o njih ne govori. Ko pridejo na dan, pa mora plačati en sam človek. Gre predvsem za vprašanje skupinske odgovornosti, kdaj smo kot skupnost sposobni priznati lastne napake in sovražnosti.”

Ivana Djilas: “Zelo radi demoniziramo določene ljudi in jih razglasimo za krivce vsega. Sploh, ko so poraženi. Takrat jim rečemo diktatorji, samovoljni vladarji, tirani, zločinci ... Tako na novo določimo, kaj je prav in kaj narobe. Po drugi strani pa okrivimo nekoga drugega za slabe stvari. Sebi moram vedno znova ponavljati, da za dogodke v Srbiji ni bil kriv Milošević ampak, da je zanj glasovala polovica državljanov. Vedno obstaja nezadovoljstvo, frustracija, klima, iz katere zrastejo diktatorji. In mi smo tisti, ki jim to dovolimo. Ali pa nimamo moči, da jih onemogočimo.”

Kako bi povabili občinstvo na ogled te predstave ali kaj bi svetovali za čim popolnejši ogled in razumevanje uprizoritvenega koncepta?

Ivana Djilas: “Prinesite sončna očala, daljnogled in fotoaparat. Na morje gremo!”

---