Tomos, moped naše mladosti

Fantje in dekleta so zmagali v vojni. Napoved, da bo po njej življenje drugačno kot pred njo, so jemali zelo resno. Začela se je obnova. V nemogočih razmerah razrušene države so, kot so vedeli in znali, pričeli razvijati gospodarstvo. In kar so naredili, so naredili, kot je treba!

TOMOS je bil predviden za izdelavo motorjev (Tovarna motorjev Sežana). Kmalu je prešel v Koper, a ohranil posrečeno ime, saj bi bilo TOMOK malo čudno. Zagnano so začeli delati motorje, ki smo jih ljubkovalno imenovali mopedi (saj je uradno to láhko motorno kolo, ki ima tudi pedale). Razvila se je tovarna s tisoči zaposlenih in prodajo po celem svetu. Celo hitrostnih dirk se je udeleževala in z domačimi ter italijanskimi vozniki dosegala prav solidne rezultate. Še danes se ljudje ponosno prevažajo s prastarimi Colibriji - pojmom mopeda naše mladosti.

Oglas za Tomosov Colibri 15

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Predelan - izmerjen - zaplenjen. Enostavno!

Celoten moped je bil narejen v Tomosu. Ogromne proizvodne hale, razvojni inštitut, pa tudi dosti birokracije. Tovarna je bila tudi socialni amortizer, saj je vsakdo brez službe tam nekako prišel do zaposlitve. Delo na tekočem traku ni bilo ravno vrhunec ambicij, a nihče ni iskal hrane po smeteh, kot sem to videl v Trstu. Tudi delo na ogromnih prešah je včasih zahtevalo žrtve, no delovala je menza z dobro vsakodnevno hrano, pa sindikalne fešte ter počitniški domovi ... Colibrije so stalno dopolnjevali in jaz sem z začetkom dela na Gimnaziji že bil obkrožen z Automatiki. Tega si relativno enostavno kupil: ena plača in malo kredita, pa si ga odpeljal iz Tomosovega nebotičnika, nasproti mojega bloka.

Najprej ga je nabavil Robi, ki mi ga je občasno posodil. Vožnja čista radost! Brez izpitov in podobnih neumnosti. Žal je Robi enkrat poleti z njim pogrnil, se dobro podrsal in moped prodal. Oba sva tako ostala brez. Tudi Kruno ga je navdušeno nabavil, a se je naveličal stalnega vlačenje mopeda v klet in iz nje. Prodano. Že takrat so mladeniči skušali dirkati z njimi. Z malo predelave so šli bistveno hitreje, a tudi pošteno glasneje. Vam je znano kaj podobnega glede sedanjih “tridesetk”? No, takrat so občasno prišli dečki iz inštituta in z miličniki merili hrupnost teh predelanih grmečih motilcev miru. Predelan - izmerjen - zaplenjen. Enostavno.

Za diplomo so mi starši nabavili čoln-banjo in Tomosov motor. 1,5 konja - najmanj, kar so jih delali. Divja vožnja po morju do Ankarana je trajala debelo uro. Za tisto polovico konja sem razumel, da ne more dohajati valov, in tako se je en sam konj prebijal skoznje. Eno leto takšnih voženj mi je bilo čisto dovolj.

Na Švedskem so take stroje celo vrnili lastnikom kot manjši paket, ki je nastal, ko so moped dali v prešo. Na Zahodu je lastnina pač lastnina! Sedaj pa lahko o takih postopkih samo sanjamo. Vse predelane “tridesetke” grmijo po cestah in bi jih policaji (ne več miličniki) lahko na kilometer daleč zaznali. A kaj bi motili ljubko deco, še posebej, če se jim mudi dostaviti praške in sorodne surovine. Pogledaš stran, pa je ...

Tomosovi motorji tudi za romantične trenutke v dvoje ...

Že takrat so mladeniči skušali dirkati z njimi. Z malo predelave so šli bistveno hitreje, a tudi pošteno glasneje. No, takrat so občasno prišli dečki iz inštituta in z miličniki merili hrupnost teh predelanih grmečih motilcev miru. Predelan - izmerjen - zaplenjen. Enostavno!

Divja vožnja po morju do Ankarana je trajala debelo uro

Poleg tovarne so od samega začetka vzpostavili tudi inštitut, ki je razvijal dele motorjev ter celo nove modele. Ena redkih res visoko tehnoloških inštitucij v Istri. Poleg stavbe inštituta je bila tudi dirkalna steza za testiranje novosti, znotraj stavbe pa polno oddelkov s kupom opreme za meritve in izdelavo testnih elementov. Mene so vedno privlačevali. Kot študent fizike sem tam našel edino mesto, kjer sem lahko opravljal delovno prakso, saj so bili tam že zaposleni trije inženirji fizike (edini na Obali). Doktor Zazula mi je postal mentor in lahko sem ga le občudoval. Bil je res Doktor znanosti. Takrat so to bili vrhunski strokovnjaki na vrhuncu svoje strokovne kariere. Sedaj pa postaneš doktor znanosti na njenem začetku. Razumi, če moreš.

No, delo smo tam začenjali ob šestih zjutraj, kar je meni predstavljalo sredino noči. Do malice sem kje prespal. A malica super! Ogromna menza in jedilnica ter čisto spodobna hrana. Delovna vnema je kar poskočila po njej. Nabit s teorijo in enačbami sem bil bolj malo uporaben v okolju, kjer so razvijali zadeve, ki so morale delovati leta na vsakršnih cestah. Še sedaj delujejo! Občasno se njihovi ljubitelji trumoma popeljejo po mestu.

Ker smo ob morju, so razvijali in izdelovali tudi izvenkrmne motorje za čolne. Prav milo se mi stori, ko merimo globine morja v Črni gori in je tam po mandračih polno čolnov z motorji z obledelimi napisi TOMOS. Podobno je v Istri in Dalmaciji. Ma smo bili dobri! Za diplomo so mi starši nabavili čoln-banjo in Tomosov motor. 1,5 konja - najmanj, kar so jih delali. Divja vožnja po morju do Ankarana je trajala debelo uro. Za tisto polovico konja sem razumel, da ne more dohajati valov, in tako se je en sam konj prebijal skoznje. Eno leto takšnih voženj mi je bilo čisto dovolj. Pred kratkim smo v Umagu snemali morsko dno (EU projekt) in v mandraču vidim, da ima vsak drugi čoln še vedno Tomosov motor. Večinoma 4,5 konja. Tista polovica se nikakor ne da ...

Na inštitutu so mi, ko sem učil na Gimnaziji, posodili 10-konjskega za meritve tokov z dijaki v Piranskem zalivu v okviru Gibanja znanost mladini. Zame je bil čudo tehnike. Ampak tista nesreča nikakor da počiva in ob vrnitvi v mandrač hotela Bernardin sem ga iz čolna položil na obalo. Malo se je zaguncal in padel v vodo. Groza!! Nekaj časa ga je zrak v pokrovu še držal na površju in sem se pognal za njim. Ob meni je potonil. Potopil sem se in ga izvlekel. Z balkona hotela so navdušeno ploskale ne več rosno mlade Nemke. Krasen prizor! Sredi decembra. Še sedaj me zebe.

Grizlo me je, kaj z motorjem, a na inštitutu so ga le pošteno oprali in je zopet delal. Neuničljivo. Tam v inštitutu pa sem, ko sem bil še na praksi, tudi prvič na sebi doživel relativnost časa, ki jo je teoretično podprl tisti tip s kopico razkuštranih las. Stali smo v vrsti pred uro, kjer smo žigosali odhod z dela na kartico prisotnosti. Gledaš uro in tisti kazalec sekund, ki se komajda premika. Da ne omenjam tisto lenobo, vezano na minute. Tistih zadnjih nekaj minut do dveh, ko se je delo za tisti dan končalo, se je vleklo in vleklo. Takoj po dveh pa je čas spet stekel normalno. Čista relativnost.

Rešilna ideja: mopedi z enim kolesom

Seveda smo uspeli tudi to tovarno predelati v ničvredno zapuščino. Inštitut so zaprli, čeprav je bil eden od le treh, ki so znali v Evropi razviti pogonski motor za take dvokolesnike. “Saniranje” tovarne z masovnimi odpovedmi ter s prodajo opreme in nepremičnin jo je uspešno dotolklo. Končali so z desetimi zaposlenimi od nekdanjih 4000. Imam pa izjemno rešilno idejo: razviti proizvodnjo mopedov z enim kolesom. Ubogi raznašalci praškov in njim podobni se sedaj trudijo, da dvokolesnik spravijo samo na zadnje kolo. S polno paro na prometni cesti ali pločniku motovilijo na enem kolesu. Pošteno bi bilo, da se za take izdelajo že enokolesniki. Lepa tržna niša!

---