Od mehanika do trenerja kasnejših olimpijcev

Letošnji nagrajenec za življenjsko delo Športne zveze Idrija Ivan Poljanec je kolesarstvu posvetil večino življenja. Trener v idrijskem Kolesarskem klubu Sloga 1902 je že 32 let. V karieri je sodeloval s kar tremi domačimi olimpijci - kot tekmovalec z Valterjem Bončo, kot trener pa z Borutom Božičem in Janom Tratnikom. Sedaj vodi strokovni svet Sloge. Je tudi smučarski tekač in lokostrelec.

Ivan Poljanec je sicer od lani v pokoju, a ima, kot mnogi upokojenci, dela vsaj toliko ali še več kot prej, pa tudi energije mu pri 61 letih in športnem življenju ne manjka. Za delo je - v cerkljanski Eti in nato večino aktivne dobe v spodnjeidrijski Hidriji - moral poprijeti že zgodaj: takoj po poklicni šoli za strojnega ključavničarja. Njegovo glavno sredstvo prevoza je bilo od nekdaj kolo. Kmalu ga je za 15 let zaneslo med tekmovalce - v ljubljanskem Rogu, kobariški Soči in nato v idrijski Slogi 1902, kjer je od tekmovalne upokojitve že 32 let trener. Strokovno - športno se izobraževal ob delu v tovarni. Skozi njegove roke je šlo za manjši vlak kolesarjev. Dirkala sta tudi njegova sinova Erik in Miha. Že vrsto let - predvsem v času kolesarsko mrtve zime - Poljanec goji še dva športa. Je aktiven učitelj v Tekaško smučarskem klubu Idrija in član Lokostrelskega kluba Budanje, za katerega uspešno tekmuje na veteranskih državnih prvenstvih. Skupaj s soprogo je tudi reden obiskovalec slovenskih gora.

S kolesom do 70 km oddaljene šole

Z nagrajencem smo se te dni pogovarjali takoj po tem, ko je v tekaško smučarskem centru na Vojskem preživel teden na snegu kot učitelj osnovnošolcev, ki so se podali v bele smučine. Smučarski tek je za idrijske kolesarje že od nekdaj pomenil del obveznega zimskega treninga. Sneg je namreč pozimi včasih pokrival že mestne ulice v dolini, še ob današnjih pretežno zelenih zimah pa kolesarje pogosto sneg ustavi že nekaj ovinkov nad s hribi obkroženo Idrijo.

“Pri nas gojimo tako cestno kot gorsko kolesarstvo. Vsak ima kolo za obe disciplini. Iz izkušenj vemo, da na cesti razviješ hitrost, na gorskem kolesu v krosu pa spretnost. Oboje je nujno za razvoj v odličnega kolesarja.”

Ivan Poljanec

strokovni vodja KK Sloga 1902

Svojih kolesarskih začetkov se Ivan spominja takole: “V mojih otroških letih je kolesarski klub v Idriji zamrl, a so dobri Idrijčani vedno odhajali v ljubljanski Rog. Z njimi sem se družil in slednjič v Rogu pristal tudi sam. Nisem bil ravno dirkač za zmage, a sem se uveljavil kot dober pomočnik. Sledilo je obdobje, ko je bil močan klub Soča iz Kobarida, kamor smo odšli Idrijčani, na čelu s kasnejšim olimpijcem Valterjem Bončo. To so bila že moja srednješolska leta, ko so se zahteve po količini treninga povečale, a s tem nismo imeli težav, za kar so poskrbele kar naše materialne okoliščine. V Idriji nismo imeli kolesarskega kombija. Doma je bilo treba najprej sesti na kolo in se odpeljati do 39 kilometrov oddaljenega Mosta na Soči, od koder je bil organiziran prevoz proti Kobaridu ali na tekme, večinoma v Italijo. Če ni bilo snega ali hudega dežja, se je tudi moja pot v poklicno šolo v Novo Gorico začela na kolesu. Ob petih zjutraj sem že vrtel pedala. Pred začetkom pouka sem tako imel v nogah 70 kilometrov.”

Posebno poglavje je bila obramba pred mrazom in vlago. Volnene rokavice, časopisni papir pod dresom in kos polivinila so pomagali manj kot jeklena volja in utrjenost zaradi navajenosti na gibanje na prostem. Večino zmrzovanja je današnji z neoprenskimi oblačili mnogo bolje opremljeni mladini prihranjeno.

“Če ni bilo snega ali hudega dežja, se je tudi moja pot v poklicno šolo v Novo Gorico začela na kolesu. Ob petih zjutraj sem že vrtel pedala. Pred začetkom pouka sem tako imel v nogah 70 kilometrov.”

Sloga 1902 danes

Danes je Ivan Poljanec v KK Sloga strokovni vodja skupine petih trenerjev, v kateri je tudi njegov sin Erik. Med trenerje je po koncu tekmovalne poti zašel po prehodnem obdobju, ko je bil v idrijskem klubu kolesarski mehanik, v čemer je bil - zaradi svojega osnovnega poklica - zelo spreten. Tedanji trener Stane Velikajne je Ivanu že kmalu zaupal vse več trenerskih opravil, ker mu je zmanjkovalo časa. Tedaj je že stopal na pot trgovca in proizvajalca koles - kot začetnik danes uspešnega podjetja Cult.

Ivan Poljanec s priznanjem za življenjsko delo Športne zveze Idrija. Foto: Igor Mušič

Za idrijske trenerje se je sezona že začela, saj so 12-člansko tekmovalno ekipo včeraj, 9. marca, odpeljali na prve kolesarske priprave v Poreč. Načrtov v sezoni, v kateri bo klub, ki vzgaja mlade kolesarje do 17. leta starosti, obeležil tudi 120-letnico organiziranega kolesarstva v Idriji in 40- letnico ponovne obuditve kolesarskega društva, ne manjka: “Upam, da bomo v Poreču v ugodnih razmerah začeli nabirati kolesarske kilometre in da se bo v drugi polovici marca otoplilo tudi v naši okolici - če že ne na Idrijskem, pa vsaj na južnem obrobju Vipavske doline, kamor se lahko umaknemo tudi pred burjo. Danes je kolesarstvo tako napredovalo, da si niti v mlajših kategorijah ne moremo več privoščiti dveh ali pa celo treh mesecev zimskega premora od kolesa, kot je to bilo v mojih mladih letih. Želimo ostati konkurenčni za slovenski vrh v kategorijah od U-9 do U-17 in narediti dobro podlago, da bodo lahko najboljši kasneje še naprej uspešno nadaljevali svoje kariere v močnejših klubih in da bo morda kdo od njih šel po poti Boruta Božiča in Jana Tratnika.”

Kot posebej perspektivna med idrijskim podmladkom sta trenutno Nik Hvala in Aljaž Boškin, ki med slovenskimi vrstniki segata na območje odličij na državnih tekmovanjih. V idrijskem klubu se za prihod novih tekmovalcev v ta garaški (že mladi trenirajo pet do šest dni v tednu) in pogosto s slabim vremenom zabeljen šport, zaradi tradicije dobrega in široko zastavljenega dela ne bojijo: “Že nekaj let prirejamo otroški kolesarski izziv - serijo šestih odprtih tekem za najmlajše kolesarje, predvsem za mlajše osnovnošolce. Dogajanje traja od maja do konca septembra, ko naredimo slovesen zaključek v idrijskem športnem parku Mejca. Obiščemo tudi Hotedršico, Logatec, Žiri in Cerkno. Krožnim dirkam bomo dodali tudi kronometer in vožnjo po poligonu. Tako vsako leto spoznamo 80 do 100 novih kolesarjev in vsaj pet jih med temi pride po tem trenirat v klub.”

Tekmovalci iz vrst dečkov in deklic se bodo tudi letos lahko predstavili na majski domači dirki za Veliko nagrado Idrije, ki bo iz dveh razširjena na tri etape. V Slogi 1902 se trudijo, da bi otrokom in predvsem njihovim staršem olajšali nakup že za najmlajše kar drage tekmovalne kolesarske opreme. Pri tem s svojima trgovinama pomagata nekdanja idrijska kolesarja Uroš Gnezda in Valter Bonča. Poljanec poudari, da je klub pridobil tudi štiri kakovostna kolesa iz akcije Kolesarske zveze Slovenije in šampiona Tadeja Pogačarja. Kljub temu je kolesarstvo finančno zahtevno: “Pri nas gojimo tako cestno kot gorsko kolesarstvo. Vsak ima kolo za obe disciplini. Iz izkušenj vemo, da na cesti razviješ hitrost, na gorskem kolesu v krosu pa spretnost. Oboje je nujno za razvoj v odličnega kolesarja, v najstniških letih pa se vsak odloči, kateri vrsti kolesarstva se bo posvetil.”

Prav glede spretnosti naš sogovornik opaža, da so trendi negativni: “Del zime načrtno preživimo v dvorani, kjer razvijamo moč in spretnost. Obojega je bilo med otroki že pred covidom-19 vse manj, sedaj pa je padec sposobnosti še večji. Mi smo v osnovni šoli izvajali precej zahtevnejše prvine, kot jih zna sedanja mladina. Mislim, da je to tudi posledica prevelikega pritiska staršev na učitelje športne vzgoje, ki si marsičesa preprosto ne upajo več početi.”

Brez konjičkov ne gre

Te dni je prvi konjiček Ivana Poljanca smučarski tek, v katerem je naredil izpit za učitelja. Letos je imel na dobro zasneženem Vojskem obilico dela. V zadnjih dneh se je na Vojskem tudi pod njegovim vodstvom naučilo teči okoli sto osnovnošolcev.

Njegova druga velika ljubezen je postalo lokostrelstvo. Ker v Idriji ni kluba, se je včlanil v Lokostrelski klub Budanje, kjer imajo strelci na voljo dvorano, v zadnjem času pa lahko - s še nekaj idrijskimi ljubitelji - trenira tudi doma: ob sredah v mestni balinarski dvorani, v toplih dneh pa na priložnostnem poligonu Pri Zagodu. V disciplini arrowhead je bil Poljanec tudi veteranski državni prvak. Tretji konjiček je planinstvo s soprogo - po slovenski planinski poti, a tudi po zahtevnejših stminah in feratah gora na Bovškem.

---