Spominski večer v lucijski knjižnici, posvečen zaslužnemu možu
Silvo Fatur se je januarja resda poslovil, a je za seboj pustil toliko knjig in zgodb, ki segajo od rodnega Zagorja do Pivke in Postojne ter nenazadnje Istre, da mu jutri v knjižnici v Luciji posvečajo spominski večer.
Silva Faturja smo nazadnje obiskali 18. januarja 2016 v Luciji, pred
140. obletnico rojstva Dragotina Ketteja.
Foto: Andraž Gombač
LUCIJA
> Naslovili so ga Srečanja v Luciji: spominski večer o profesorju Silvu Faturju, njemu, ki je navdihoval z dobrohotnostjo in ljubeznijo do slovenskega jezika, pa bodo svojo pozornost namenili Ivana Eller, Alojzija Zavnik, Alenka Aškerc Mikeln in Jože Hočevar. Začeli bodo ob 18. uri.
O v Zagorju rojenemu možu, ki je svoj zadnji dom našel v Luciji, smo že poročali ter se od njega 20. januarja tudi poslovili na pokopališču v Zagorju. Obiskoval je postojnsko gimnazijo, zatem je doštudiral slavistiko, poučeval slovenščino na pivški osnovni šoli, bil profesor na postojnski gimnaziji, v letih 1965-1977 njen ravnatelj, v tistem času pa je tudi pretrgal javni molk o TIGR-u. Leta 2009 so ga razglasili za prvega častnega občana Pivke.
Silvo Fatur
(1935-2013)
“Meje med deželami in ljudstvi, meje med narodi so umetna tvorba, živa narava jih ne more priznati in jih ne priznava, misli poštenih ljudi letijo svobodne ...”
“Bil je glavni organizator ponovne postavitve Vilharjevega spomenika v Postojni, med prvimi je pisal o organizaciji TIGR, veliko se je ukvarjal z Martinom Krpanom in utemeljitvami, da je Levstikov literarni junak doma s Pivškega. S svojo avtoriteto in strokovnostjo je pomembno doprinesel k temu, da je Martin Krpan na zastavi in grbu naše občine,” poudarja pivški župan Robert Smrdelj.
“Čeprav zadnja desetletja ni živel na Pivškem, je bil še vedno eden od nas. Kadar smo potrebovali nasvet, podatek, mnenje, smo ga enostavno poklicali.”
Leta 1978 se je z družino preselil v Koper, pet let kasneje pa v Lucijo. Od leta 1977 do upokojitve je opravljal delo pedagoškega svetovalca za slovenski jezik v srednjih šolah na koprski enoti Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, kjer je bil med letoma 1988 in 1992 tudi predstojnik. V tem času je bil skoraj devet let tudi pedagoški svetovalec Republike Slovenije za slovenske šole v Tržaški pokrajini. Na Zavodu se je največ ukvarjal z učnim načrtovanjem, predvsem pa s prenovo pouka slovenskega jezika in književnosti. Kot pomemben snovalec čezmejnega povezovanja primorskih šol je nekoč zapisal: “Meje med deželami in ljudstvi, meje med narodi so umetna tvorba, živa narava jih ne more priznati in jih ne priznava, misli poštenih ljudi letijo svobodne ...”