Lepa Vida kot izpolnitev hrepenenja srca in telesa

Lepovidski motiv, ki že vse od Prešerna dalje vznemirja literarne ustvarjalce, je do danes svoj odmev našel v več kot 70 umetniških predelavah, zadnjega v dramskem prvencu dramaturginje Staše Prah. Krstno uprizoritev slovenske dramske novitete v režiji makedonsko-slovenskega režiserja in skladatelja Marjana Nečka ter v soprodukciji Gledališča Koper in Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta si boste na koprskem odru lahko premierno ogledali 10. februarja ob 20. uri.

Ob pisanju Lepe Vide ste najbrž prebrali kar zajeten del slovenske ljudske poezije, prebeseditev lepovidskega motiva pa tudi različnih pogledov nanj. Koliko so ti tako teoretični kot literarni vplivi zaznamovali vaš pisateljski proces, vaše dramsko pisanje?

“Brala sem razmeroma veliko, to je res, vendar sem bolj in bolj ugotavljala, da je to lahko tudi ovira, ki mi preprečuje, da bi resnično navezala stik z Lepo Vido kot znanim in velikokrat obravnavanim literarnim delom, z Lepo Vido kot mitom, z Lepo Vido kot simbolom hrepenenja, z Lepo Vido kot človekom. Po občutku in po več kot tisoč prebranih straneh analiz, obravnav, navdihov, dram in pesnitev sem nazadnje le dobila veter v jadra; dovolj je bilo povsem različnih obravnav in v nekem trenutku sem morala zaupati lastnemu občutku in prenehati verjeti vsemu, kar je bilo o Lepi Vidi že napisano. Priznam, da je bilo to začetno breme zelo težko in je predstavljalo nekakšne strahove, povezane s pričakovanji. Peza predvsem literarne kritike, zgodovine in analiz me je najbolj hromela. Vedno znova sem si ponavljala, da je to ljudska pesem, da je to mit, da je Lepa Vida arhetip in da je napačna interpretacija lahko samo to, da se je ne reinterpretira v vsakem obdobju našega bivanja.”

“Lepo Vido sem zato doživljala kot upornico, ki se zaveda svojih naglih odločitev, kot žensko, ki ni polovičarka, ampak je strastna, predana in divja, kot človeka, ki sanja, hrepeni in si omogoča sveti prostor izkušnje in igrivosti v življenju.”

Staša prah

dramatičarka

Raziskovalci lepovidskega mita kot zanimivost navajajo, da se je mit o Lepi Vidi na Slovenskem uveljavil bolj kot kateri koli junaški motiv. Kaj je tako privlačnega v motivu ugrabitve žene in matere?

“V motivu ugrabitve, naj gre za žensko, otroka, kogar koli, ne najdem ničesar privlačnega. Privlačna in vznemirljiva pri Vidinem junaštvu je zame le sila, nebrzdana sila, ki jo požene v delovanje, v kakršnega ne sama ne kdo drug doslej ni verjel. Na Lepo Vido gledam predvsem kot na človeka. Celostno. Z vsemi njenimi vlogami, ki jih imamo tudi mi vsi v življenju. Ona je heroina, vendar ni fanatična. Zaveda se obeh polov človekove biti. Ne obupa. In priznava poraze. Iz enega hrepenenja v drugega. Gre naprej. Uči se na poti in transformira svoje vzorce. Ne popušča in verjame, in to je tisto, kar nam velikokrat umanjka v življenju. Zaradi vsega, kar se dogaja okrog nas. Zaradi poplave impulzov, ki obremenjujejo naš vsakdan. Ali sploh ne pridemo v stik s tistim, po čemer hrepenimo, ali pa nimamo 'jajc', da bi sledili hrepenenju, da bi pustili življenju živeti in bi hrepeneli z odprtimi srci. Lepo Vido sem zato doživljala kot upornico, ki se zaveda svojih naglih odločitev, kot žensko, ki ni polovičarka, ampak je strastna, predana in divja, kot človeka, ki sanja, hrepeni in si omogoča sveti prostor izkušnje in igrivosti v življenju.”

Omenili ste hrepenenje. Njegovo definicijo poskušate vzpostaviti tudi v uvodnem prizoru. Po čem hrepeni Lepa Vida danes?

“Uvodni prizor se poigrava z vsemi možnimi definicijami hrepenenja in s tem odpira paleto barv, s katerimi ta pojem lahko naslikamo. Bolj kot poskušamo hrepenenje definirati, ga zapisati, ujeti, bolj ugotavljamo, da ga je bolje le začutiti in si pustiti uvid v to, po čemer hrepenimo. Naša Lepa Vida hrepeni po svobodi, ljubezni, po svobodni ljubezni, po svobodi v ljubezni, po ljubezni, po svobodi … Hrepeni po zavedanju, kako sta ljubezen in svoboda tisto, kar moramo najprej odkleniti v sebi, da bi lahko šli hrepeneč naprej po poti. Lepa Vida hrepeni po tem, da bi lahko izpolnila svoja hrepenenja in živela, živela, živela. In spoznala nova hrepenenja … Ni preračunljiva, saj se zaveda, da jo sila hrepenenja lahko pogubi, ampak ne odneha. Verjame, da jo bo vsako novo hrepenenje pripeljalo tja, kamor je resnično hotela, in to ji bo dalo polno nepozabnih in božanskih življenjskih izkušenj.”

“Naša Lepa Vida hrepeni po zavedanju, kako sta ljubezen in svoboda tisto, kar moramo najprej odkleniti v sebi, da bi lahko šli hrepeneč naprej po poti.”

Staša prah

dramatičarka

Sociolog dr. Igor Škamperle hrepenenje razlaga kot klic v človeku, nekakšno stremljenje, da bi ta nekaj dosegel, se nekam povzpel, pa tudi kot težnjo, da bi presegel svojo lastno biološko eksistenco, da bi se dvignil v transcendenco, v drugačno, popolnejše stanje. Znamo v času in v svetu materialnih dobrin, ki določajo naš status, hrepeneti še po čem drugem?

“Znamo! Hrepenenje je vsaj zame pojem, ki nekako definira sanje, željo po nematerialnem. Vse drugo je bolj ali manj zadovoljevanje hipnih potreb. Čutiti je, da smo trenutno zaprti in zaklenjeni v materialne dobrine, da nam misel 'Kar imaš, toliko veljaš' onemogoča, da bi se zares vprašali, kaj so naše sanje, da bi se povezali sami s sabo in si priznali, po čem zares hrepenimo. Ampak ne glede na vse to, verjamem, da vsi, prav vsi na koncu koncev hrepenimo po ljubezni, da bi lahko svobodno ljubili in bili ljubljeni taki, kot smo.”

“Stari mož, hitra svoboda” pravi Lepa Vida, kar morda govori o tem, da je v zakon niso pripeljali le “tuji sveti” kot Prešernovo Lepo Vido ali pa naglost in lahkomiselnost kot Jurčičevo, temveč vendarle preračunljivost?

“Ta misel je pri naši Vidi prisotna kot provokacija, kot samoironija, kot hipno zavedanje realnosti. Tako kot je vsak od nas že kdaj med prepirom izkoristil šibke točke partnerja in ga poskusil užaliti oziroma zbuditi in mu na vsak način pokazati, kako ranjeni smo, kako žalostni ali kako močno potrebujemo pomoč. Zame ni preračunljiv tisti, ki se zaveda svojih okoliščin in jih izkorišča sebi v prid. Nikakor si Vida ne želi smrti svojega moža. Želi pa si, da se ne bi do nje obnašal tako, kot da je mrtev, oziroma, kot da je mrtva ona. Povedano preprosteje: njo je v zakon pripeljala ljubezen in mogoče ji lahko pripišemo le preveč rožnata očala. Vendar pa v vsakem odnosu, tudi zakonu, ta očala enkrat padejo na tla in takrat se soočimo z vsemi temačnostmi, hudobami, grdobami, neprijetnostmi eden drugega. Pa tudi to Vide še ne pahne na ladjo. Pri naši Vidi ni samo odnos z možem ali počutje v družini tisto, kar jo pripelje do realizacije hrepenenja. Odgovorna za korak v neznano je predvsem ona sama. Čuti, da so njene sanje nerealizirane, ne vidi prostora za svoj razvoj, ne čuti ljubezni, ki bi jo preplavljala, zato si prizna, da jemlje življenje preveč resno in da mu ne pusti živeti. In prevzame odgovornost zase in si zaželi, da bi bila ta, ki bo spreminjala svet. V metaforičnem smislu želi postati ženska, ki bo rojevala vsak dan, dokler se svet ne napolni s svetlobo.”

Staša Prah: Lepa Vida

Krstna uprizoritev

Režiser, skladatelj in scenograf Marjan Nečak, dramaturginja Staša Prah, oblikovalec giba Klemen Janežič, kostumografinja Jelena Proković, avtor videoprojekcij Marin Lukanović,oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, asistentka režije Renata Vidič, asistentka kostumografije Saša Dragaš.

Igralci: Anja Drnovšek, Rok Matek, Danijel Malalan, Blaž Popovski.

Vaša Lepa Vida se podobno kot Cankarjeva zateka v sanje, ki postanejo “cilj, smer in namen”, še preden sreča Mornarja, s katerim doživi romanco. Je mornar tako kot njegov “črni” predhodnik nekak skušnjavec ali le sredstvo za potešitev ženske, ki hoče, kot pravi v besedilu, “too much”. Zdi se, da se vaša Lepa Vida bolj kot njene predhodnice zaveda svoje ženstvenosti.

“Mornar je simbolno vse to, kar ona misli, da pogreša v svojem življenju in pri svojem možu. Mornar je budilka njene zavesti, mornar je romantični zapeljivec, mornar je strastni osvajalec, in nenazadnje, mornar je trd kapitalist, ki mu niso mar njena čustva in težave, ampak od nje hoče le korist. Vse te obraze skriva naš Mornar. Predvsem sem želela s srečanjem Mornarja in Lepe Vide razplastiti problem hrepenenja. Kaj se zgodi takrat, ko si nekaj želimo, to sanjamo, po tem hrepenimo, ko se izpolni, pa ugotovimo, da to ni to, da si tega ne želimo več in se v istem trenutku v nas že rojevajo nova in nova in nova hrepenenja. Dejstvo je, da je Lepa Vida, kot jo vidim in doživljam jaz, 'too much' ženska, samo zato, ker se zaveda, da je vseobsegajoča, ker se zaveda svoje moči, ker zna izraziti svoje želje in potrebe, ker ve, da bo šla do konca, da bo izpolnila hrepenenja svojega srca in telesa. Mislim, da danes ni več prostora za nezavedanje svojega spola. Tudi Lepa Vida ni več neumna, uboga, sirota, nemočna, reva, ampak ženska, ja, ženska.”

Vsebinsko največji odmik od “izvirnega” motiva predstavlja umor Mornarja, ki Lepo Vido zvabi na ladjo. Ga Vida umori, ker nikoli ne bo ljubil samo nje?

“Ubije ga le simbolno. Vse okrog njega se zgodi kot nekaka fatamorgana. Kot da bi nekajsekundni preblisk po novem in drugačnem življenju raztegnili na celotno dogajanje med Lepo Vido in Mornarjem. Ne gre za njegovo ljubezen, kakršna koli že pač je, ampak za njeno osvobajanje in soočanje z realnostjo izpolnjenih hrepenenj.”

Brez mornarjeve simbolne smrti vrnitev domov k ostarelemu možu in bolnemu otroku ne bi bila mogoča?

“Vrnitev ne bi bila mogoča, če ne bi na poti našla 'zdravila' za svojega otroka. Kaj to pomeni? Če se Lepa Vida ne bi soočila sama s sabo, če si ne bi dovolila te svobode čutenja, če se ne bi predala strastem, če ne bi naredila nekaj, kar je v nasprotju z vsemi pravili 'njenega' sveta, potem nikoli ne bi mogla zavzeti odgovorne pozicije matere, žene, ženske, človeka.”

Če v ljudski baladi Vida najbolj hrepeni po svojem otroku, pri vas pa tudi po možu, se zdi, da je pripravljena storiti vse, da bi bila družina znova skupaj in srečna, “da je nazaj, da bi šli lahko skupaj naprej”. Je to le “preobleka”, tako kot Možev pustni kostum, v katerem ji Mož kot Cyrano nekoliko plaho izpove ljubezen?

“Ni preobleka, nikakor. To je njena resnica. Naša Lepa Vida ni neumna, brez vesti in brez moči. Ona hrepeni vedno znova in ozavešča, kaj si želi in kaj ji pripada. Je odgovorna, četudi je hipoma strastna in nepremišljena. Verjamem, da je izpoved ljubezni vedno iskrena in najboljša taka, kot je, ne glede na to, kakšno preobleko nosi.”

V besedilo ste vpletli replike iz Cankarjeve Lepe Vide, Molièrovega Don Juana, Shakespearove tragedije Romeo in Julija, iz pravkar omenjenega Rostandovega Cyranoja, odlomek iz Lepe Vide Andreja Rozmana Roze, Prešernovo balado ... Ker gre tako za formalno kot za slogovno zelo raznorodne odlomke, ne učinkujejo ti kot nekakšen anahronizem v besedilu?

“Če je po definiciji anahronizem nekaj, kar je časovna neskladnost, zastarelost, potem lahko rečem, da delujejo točno tako z namenom. Namreč raznovrstnost uporabljenih citatov, pomešanih z mojim besedilom, je premišljena in ne naključna. Prepričana sem, da sem le tako lahko ustvarila 'novo' Lepo Vido, ki se zaveda svoje preteklosti, izvora, 'mitosti', ter z vsem tem vedenjem in zavedanjem komunicira zelo sodobno in iz tega trenutka, zdaj. Citati delujejo kot izvorna točka, kot tisto, kjer se vse začne. Kako se konča ali razplete, pa je naš sodoben, intuitiven in intimen pogled.”

Ker niste le avtorica besedila, temveč tudi dramaturginja uprizoritve, vprašujem, koliko ste med vajami besedilo prirejali, dopisovali, prilagajali željam režiserja …?

“Besedilo je že uvodoma nastajalo na pobudo režiserja in v komunikaciji z njim. 'Moja' Lepa Vida ni nastala kot dramsko, temveč kot uprizoritveno besedilo. Želja je bila napisati besedilo, ki bo sočna in zanimiva podlaga za ustvarjanje. Zelo lepo je biti hkrati avtorica in dramaturginja. Ni lepšega in bolj zabavnega kot črtati svoje besedilo in nič lažjega kot dopisati še kaj novega. Ko ustvarjam po besedilih drugih avtorjev, je v tej fazi vedno veliko zadržkov že zaradi spoštovanja avtorja in nevedenja 'kaj je avtor mislil, ko je to pisal'. Vendar prav veliko sprememb ni bilo. Z režiserjem in skladateljem uprizoritve Marjanom Nečkom sva pred prvo vajo z igralci imela pred sabo že sedmo verzijo besedila in 55 minut glasbe, ki je besedilo podpirala. Imela sem tudi to srečo, da smo se z vsemi igralci srečali že v zgodnji fazi nastajanja besedila; veliko lažje je pisati dramsko besedilo, če imaš lahko v mislih obraze, glasove in stase igralcev, ki ga bodo interpretirali.”

Omenili ste, da ste pri pisanju sledili režiserjevi viziji uprizoritve. Koliko je, tudi zaradi izposojenih replik, potemtakem to besedilo še “vaše”?

“Kot gledališka ustvarjalka, še posebej kot dramaturginja, vedno zastopam stališče, da nič ni 'moje', saj je ustvarjanje gledališkega rituala zame možno le v dobro povezani in organizirani skupnosti. Vsak je avtor vsega in hkrati vsak prispeva po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Vsekakor pa sem hvaležna, da sem dobila to priložnost, da sem lahko sestavila besedilo, ki je omogočilo zelo ustvarjalno igrišče ter spodbudilo preostale ustvarjalce k sokreaciji. In kljub temu da vse besede niso moje, je izbor, vrstni red, način, obdelava, spreminjanje kontekstov in dopisovanje mojih intimnih misli omogočilo, da se je rodila 'moja' Lepa Vida.”

Uprizoritev v veliki meri dopolnjuje in nadgrajuje glasba, ki skupaj s songi in glasbo, ki jo izvajajo igralci v živo, Lepo Vido približuje glasbenemu gledališču. Lahko govorimo o glasbeni drami?

“Rečemo lahko, da je Lepa Vida, ki nastaja v Gledališču Koper v soprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta, 'drama do dna', v kateri je glasba tista, ki nas bo popeljala v nezavedne svetove. Glasba je najbolj univerzalen jezik in zato deluje arhetipsko, omogoča močne atmosfere in vzbuja emotivna stanja. Uprizoritvi s tem ponuja svojevrstno partituro, ki niti igralcem niti gledalcem ne bo pustila dihati in nam bo odprla vrata čutenja, nas prisilila, da zaplavamo v razburkano morje in se prepustimo.”

---