Simbol barbarstva odhaja prepočasi

Bodeča žica je simbol barbarstva, nasilja in nesvobode. Z njo so obdali jetnike v koncentracijskih taboriščih, jo uporabljali pri osvajanju in razmejevanju divjega zahoda, pri Slovencih skoraj gotovo vzbuja grenak spomin na drugo svetovno vojno, ko se je bodeča zanka zategnila okoli Ljubljane. Le na Golem otoku je skoraj ni bilo, njeno delo je opravilo morje.

Vse to ni pomagalo, da ne bi izvoljeni predstavniki ljudstva leta 2015, med vrhuncem begunske krize, z njo kot božično jelko začeli “kititi” našo južno mejo in naravo. Poklapane mamice, očetje in otroci v glavnem sirskega rodu, ki so se odpravili na več tisoč kilometrsko pot s culami in bornim imetjem, skozi puščave, gozdove in čez planote, so nam, Evropejcem, osvajalcem in kolonizatorjem, pognali strah v kosti. Hiteli smo postavljati žico kljub negodovanju prebivalcev ob meji, da česa takega niso videli niti v najtemnejših vojnih časih. Čeprav smo še nekaj desetletij nazaj vzhičeno odstranjevali žičnati obroč, smo se znova, prostovoljno, ovili vanj.

Kaj pa pozitivnih učinki rezilne žice na meji s Hrvaško? Jih ni. Pribežnikov je vse več, zaradi nje se odločajo za nevarnejše poti in pogosto plačajo z življenjem.

Zdaj se žica poslavlja. A prepočasi. Od julija smo odstranili le osem kilometrov rezilne žice in šest kilometrov ograj od skoraj 200 kilometrov “tehničnih ovir”. Da bi ugotovili razsežnost dolžine preprek, ki smo jih postavili, je na mestu preprosta primerjava. Med najdaljšimi tovrstnimi ovirami, ki vključujejo bodečo oziroma rezilno žico, je demilitarizirano območje med Severno in Južno Korejo, ki je dolgo 248 kilometrov. Slabih 50 kilometrov več kot ovire med Slovenijo in Hrvaško. Bodeča žica, ki so jo med drugo svetovno vojno italijanske sile postavile okoli Ljubljane, je bila skoraj petkrat krajša - 41 kilometrov. Kot člani civilizirane družbe se zavzemamo za pravice živali, ki so tudi zakonsko zaščitene. A se je kdo vprašal, koliko divjadi je poginilo, potem ko se je zapletla v žico? Lovci na to opozarjajo ves čas. Že zaradi odnosa do živali jih ne bi smeli postavljati. Predstavljajte si, da se v rezilno žico ujame vaš hišni ljubljenček in tam umre v strašnih mukah. To je kruta usoda, ki nemalokrat doleti košute, jelene in drugo divjad.

Kaj pa pozitivni učinki žice na meji? Jih ni. Prebežnikov je vse več, zaradi nje se odločajo za nevarnejše poti in pogosto plačajo z življenjem. V predvolilnem času so številne stranke obljubljale jadrno odstranjevanje žice in ograje, a ko so prišle na oblast, se je postavljanje ovir pridno nadaljevalo. Takojšnje podiranje nehumane žice je bilo tudi eno glavnih predvolilnih obljub vladajoče stranke Gibanje Svoboda. Upajmo, da ne bo ostala le prazna obljuba. Kot denimo zaprisega zoper politično kadrovanje in klientelizem.

---

---