Plesal je v dežju, odplesal je v soncu

“Biti Slovenec je luksuz, kaj šele biti slovenski igralec! Če ne bi bilo takrat Evrope, bi moral v Sloveniji jesti zid,” je leta 2008 na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači svoji mednarodni karieri ob rob pristavil Miha Baloh. Njegovo dolgo in bogato življenje se je v torek izteklo v 95. letu starosti. Plesal je v dežju, odplesal je v soncu.

JESENICE > Miha Baloh, 21. maja 1928 rojen na Jesenicah, kjer je preživel tudi zadnje kadre življenja, slovi kot mojster subtilne, sodobne igre, estetike in pretanjenega upodabljanja filmskih junakov in antijunakov. Nastopil je v 36 filmih, 19 televizijskih dramah, 17 televizijskih serij, utelesil je 50 glavnih vlog, z glasom pa tudi mnoge radijske.

Trst je naš!

Po študiju igre v Ljubljani so ga za eno leto poslali v Dramo SNG Maribor. Tam se je med gostovanjem tržaških kolegov zaljubil v Štefanijo Drolc in zatem med vabiloma iz Celja in Trsta brez oklevanja izbral slednje ter se leta 1955 s soigralko poročil. Tržaške dobe se je leta 2006 živo spominjal v intervjuju za naš časopis: “V mestu so bili fašisti (misovci), ezuli, kup demokratičnih strank, pa vidalijevci, levi skrajneži Komunistične partije Italije. Z eno besedo - bilo je grozno. Z Drolčevo sva po mestu raznašala letake 'Trst je naš', ki smo jih sami pisali in malali, in počutil sem se enako kot med italijansko okupacijo Ljubljane v letih 1942-43, ko smo pisali 'Živela OF'.”

Razkošen opus enega poslednjih šarmantnih boemov
Upornik, pravičnik, ne le kritičen opazovalec, predvsem ustvarjalec in popravljalec svetov (“Ni boljšega sveta, samo ta je,” izreče v antologijskem filmu Ples v dežju). Film ima pač božansko moč, da nam skozi svoje prevodnike, igralce, zleze pod kožo, nas vabi k razmišljanju, čutenju in istovetenju z usodami njegovih junakov. Miha je bil specifičen igralski talent, kamera ga je silno ljubila, bil je med prvimi, ki se je otresel gledaliških klišejev in se vzpostavil kot moderen filmski igralec.
Bolj kot očeta sem v Mihu imela prvovrstnega sogovornika. Veliko sva se pogovarjala, tudi polemizirala, a se v temeljnih pogledih na čas, prostor in družbene mene - gromko strinjala. Udrihala sva po kratkovidnosti kulturnih politik, vila roke nad Slovenci, ki jim je tako malo mar za lastni jezik, za umetnost, ki pozabljajo na svojo uporniško partizansko držo ...
A pod viharniškim oklepom sta se skrivala bleščeč, duhovit um, pa nežna, globoka duša. Prostor pod reflektorji tako zapušča eden poslednjih šarmantnih boemov, ki so slovensko in jugoslovansko filmsko krajino naredili - svetovljansko.
Ampak celuloid se digitalizira! Miha Baloh nam tako v dedovanje zapušča razkošen filmski opus. Le v obtok ga je treba spraviti. V trenutku melanholije se tudi njegovi potomki to kaže kot edina smiselna tolažba.
Irena Urbič

V Slovenskem stalnem gledališču, kjer je ostal do leta 1960, je z ženo nastopil tudi v prelomni uprizoritvi Begovićeve drame Brez tretjega v režiji ravnatelja Jožeta Babiča. “Delo je govorilo o ruskem ujetniku, ki se je vrnil domov, odpiralo je moralna vprašanja o ženski zvestobi ...” je pripovedoval v intervjuju. “S predstavo smo gostovali v Ljubljani, Fran Žižek pa jo je adaptiral za televizijo. To je bila prva slovenska televizijska dramska adaptacija.” Odprla mu je vrata v film - igral je v 13 državah, od Jugoslavije in Nemčije do Sovjetske zveze.

“Ko pomislim nanj ali ga zagledam, se primem za dežnik. Vedno,” je leta 2008 na borjaču Škrateljnove domačije v Divači, kjer v rojstni hiši Ite Rine domuje Muzej slovenskih filmskih igralcev, dejal Marcel Štefančič, jr., avtor besedila v knjižici, ki je pospremila Poklon Mihi Balohu. “V filmih je nanj vedno deževalo - v Veselici, v Plesu v dežju, v srbskem Dvoje. A takrat bi igralci plačali, da bi v teh treh lahko deževalo nanje.” Ti filmi so na platno pripeljali nov tip junaka: modernega, urbanega, skeptičnega do države, vsi so bili črni, melanholični in - pisani na kožo Mihi Balohu, ki je znal igrati tiho, kar pri slovenskih igralcih še zdaleč ni bilo samoumevno. “Vedel je, da je kamera tam zraven, da ga bomo slišali. Da nismo v 17. vrsti v teatru,” je dejal Štefančič. “Kadar Baloh ni igral v filmih, kjer je nanj deževalo, pa je igral v filmih, kjer so ga ubili. In to je bilo najpogosteje - kar štirikrat - v filmih o Vinetouju.”

Od zlate arene do berta

Nastopil je še v več legendarnih domačih filmih, kakršni so Hladnikova Maškarada (1971) in Ko pride lev (1972) ter Duletičeva Draga moja Iza (1979), nove izrazne oblike pa je iskal tudi na odru: v Eksperimentalnem gledališču Glej, na Odru 57, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje ... Leta 1977 se je pridružil ljubljanski Drami, kjer je igral tudi po upokojitvi leta 1978 - in kjer so minuli torek razobesili črno zastavo, v ponedeljek ob 14. uri pa se bodo velikemu igralcu poklonili na spominski slovenskosti v mali dvorani.

Miha Baloh je prejel več uglednih priznanj in nagrad, od puljske zlate arene za Aleša v Veselici in jugoslovanske zlate vrtnice za očeta v otroški televizijski nadaljevanki Moj prijatelj Piki Jakob do berta za življenjsko delo leta 2014, ko je žirija poudarila, da je nepozabno zaznamoval slovensko filmografijo ter “dal stas in obraz slovenskemu novemu valu”. Bil je drugi nagrajenec - prvega berta je istega leta pred njim prejela Štefka Drolc.  

---