Cvetlični med Silvana Ferfolje najboljši v Italiji

Italijanski državni observatorij za med vsako leto prireja tekmovanje z naslovom Tri zlate kapljice (Tre Gocce d'Oro). Njegovo 42. izvedbo so septembra pripravili v Bologni. Namen tekmovanja je nagrajevanje in promocija najboljšega domačega medu, ki ga pridelujejo po vsej Italiji. Z dvema zlatima kapljicama je bil letos nagrajen cvetlični med čebelarja iz Doberdoba Silvana Ferfolje.

DOBERDOB > Na podlagi številnih analiz in senzoričnih ocen so izbrali 506 vzorcev medu, od katerih so jih 17 nagradili s tremi kapljicami, 201 z dvema, 288 pa z eno zlato kapljico. Z dvema zlatima kapljicama je bil letos označen cvetlični med Silvana Ferfolje, čebelarja iz Doberdoba, ki je v zadnjih letih prejel kar nekaj pomembnih nagrad.

“Med je nežen, diši po rešeljiki in spomladanskih rastlinah. Je nekoliko grenak, spominja tudi na začimbe. Pelodna analiza je pokazala, da je prisotnih veliko pelodov ruja,” so ocenjevalci opisali med Silvana Ferfolje, ki je na državno tekmovanje znova prinesel okuse in vonje domačega Krasa.

Silvan Ferfolja

čebelar

“Zame ne obstajajo ne sobote ne nedelje ne dopust. Za čebele si je treba vzeti čas.”

Sledila je dodatna selekcija cvetličnega medu. Med vsemi cvetličnimi medi, ki so bili nagrajeni na tekmovanju Treh zlatih kapljic, so za vsako deželo izbrali eno. Furlanijo - Julijsko krajino je zastopal prav kraški cvetlični med Čebelarstva Silvan. Teh enaindvajset najboljših proizvodov z italijanskega polotoka je 25. septembra sodelovalo na degustaciji I mille mieli, i mille fiori v Torinu v okviru mednarodnega sejma Terra Madre - Salone del gusto, ki ga prireja gibanje Slow Food.

Tu se je cvetlični med Čebelarstva Silvan spet izkazal in dobil največje število točk. “Taki dosežki so pomembni predvsem za promocijo prostora, v tem primeru kraškega,” je komentiral čebelar, ki si je kot cilj zadal prav proizvodnjo kakovostnega medu, ki bi bil “ambasador” kraškega območja.

Najprej konjiček, potem poklic

Ferfolja se s čebelarstvom ukvarja že petindvajset let. Najprej je bil to konjiček, potem pa je postal poklic s samostojnim podjetjem Apicoltura - Čebelarstvo Silvan, ki trenutno šteje okoli sto čebeljih družin. Večino panjev ima na Krasu, nekaj pa tudi v Nadiških dolinah ter v Grojni, kjer se čebele lahko pasejo po akacijah.

Poleg cvetličnega medu namreč Ferfolja proizvaja tudi akacijev med, med iz velikega pajesena, rešeljikov ter trnov med. Na vprašanje, ali ima med svojimi proizvodi tudi sam najraje cvetlični med, ki je bil nagrajen že leta 2014 ter 2016, je odgovoril, da mu je resnično pri srcu, zelo pa mu je všeč tudi rešeljikov med. Od svojih čebel pobira v glavnem med, pa tudi nekaj cvetnega prahu in matičnega mlečka.

Letine, zajedavci in požari

Po dveh slabih letinah je bila letošnja iz vidika cvetenja in količine medu nekoliko boljša. “Letošnja letina je bila v primerjavi z lansko boljša, toda še vedno ne optimalna. Količine so še vedno daleč od normalnosti. Akacija je na primer dobro cvetela, toda v Grojni se je takoj posušila,” je povedal Ferfolja.

Ob bolj ali manj ugodnih vremenskih razmerah, ki močno vplivajo na njihovo delo, se morajo čebelarji spopadati tudi s številnimi drugimi izzivi in čebeljimi antagonisti. Med glavnimi je na primer zajedavec Varroa destructor, pršica, ki meri največ dva milimetra in napada medonosne čebele. Proti temu sovražniku Silvan Ferfolja že več kot petnajst let uporablja tehniko, ki matici za nekaj časa prepreči, da bi zalegala in čebelarju na tak način omogoči, da lažje in na manj agresiven način nadzoruje zajedavce.

Kot da bi teh ne bilo dovolj, je bil letos velik problem tudi ogenj, ki je poleti na Krasu povzročil neprecenljivo škodo. “Zaradi požarov bo v prihodnjih letih določenih rastlin in dreves veliko manj, kar je seveda zelo hudo,” je dejal Silvan Ferfolja in dodal, da na srečo njegovi panji neposredne škode niso utrpeli.

“Za čeele si je treba vzeti čas”

Na vprašanje, kaj je pomembno za čebelarja, je Silvan Ferfolja povedal, da čebelar ne sme misliti na količino in na prihodke, temveč mora biti pripravljen predvsem žrtvovati svoj čas. Veliko začetnikov prav zaradi tega to dejavnost hitro opusti. “Zame ne obstajajo ne sobote ne nedelje ne dopust. Za čebele si je treba vzeti čas,” je povedal. Poleg tega meni, da je zelo pomembno povezovanje med čebelarji ter njihovo izpopolnjevanje znanja na raznih tečajih in predavanjih.

Petra Ciglic, Primorski dnevnik

---