Vojaki so filme gledali preko zidu

Kinodvorano v Kopru smo podedovali še od italijanske države, letni kino pa prestavili z obale tja za tržnico. Dvorana je bila temačna in polna čudnih vonjav (takrat si v njej lahko kadil in si sezul čevlje), a je bil kino le nekaj posebnega. Iz osvetljene (sicer bolj slabo) polne dvorane si padel v temo, ostal si sam in vso tvojo pozornost je prevzelo filmsko platno polno barv in zvokov.

No, najprej so bile na vrsti črno-bele “Filmske novosti”, kjer si ljubljenega Tita spremljal na novi poti z Galebom. Kako nam je veliko kasneje ta Galeb manjkal za kakšno novo posojilo! Stoli so bili leseni in precej neudobni, še posebej priklopniki - zasilna sedala ob zadnjih stolih v vrstah. A ko so se pojavile risanke, smo otroci padli v delirij.

Nedeljske matineje

Za nas so bile v nedeljo dopoldan “matineje”, a tudi s šolo smo jih občasno gledali. Večina je bila Disneyjevih, no tudi zagrebške so bile super: “Profesor Baltazar”, “Krava na Luni” ... Ko se je zopet pojavila najavna špica nove risanke, smo vsi mulci od veselja vzkliknili. Ko pa je biljeter odprl vrata pod filmskim platnom, smo vedeli, da je konec blizu. Kot da bi danes ugasnil vnučkom računalnik, tablico ali telefon - groza!

“Posebno doživetje pa je bil kino na prostem. Že zato, ker je delal le poleti. Tam za tržnico ob kasarni. Vojaki so gledali filme preko zidu, stoječ na edinem tamkajšnjem tanku. Potem so okoli kina na zidu, ki ga je obdajal, postavili zavese in konec je bilo zastonjkarskega kukanja.”

Ko smo zapustili dvorano, so jo z ročno pumpo razkužili in odišavili (no, ja). In naslednja kino predstava se je lahko pričela. Če je bil na sporedu znan film (recimo V vrtincu, Doktor Živago, Sutjeska ...), si si moral najprej priboriti karto zanj. Včasih so se vile vrste čakajočih po Verdijevi. V preddverju gneča pred začetkom, dokler niso spustili obiskovalcev v dvorano. Sploh smo se v tistih časih radi stiskali in si bili blizu. Poskusite to sedaj! In potem nabito polna dvorana, polni tudi priklopniki.

Prve vrste si dobil s popustom, ker si moral zviti glavo v neko čudno lego, da si lahko videl platno direktno nad teboj. Zadnjih nekaj vrst (pod balkonom s projektorjem), pa je bilo zelo cenjenih. Tam se je v glavnem mečkalo in stiskalo in prvi led je bil tako prebit! Za odrasle so potem prišli pravi danski erotični filmi - mojstrovine. “Kozel v raju” je prikazoval možakarja, ki je ponoči tulil skozi okno in vsa dekleta in žene v slišni okolici so nezadržno drvela k njemu in njegovi postelji. Resda limonada, a tisti, ki smo živeli okoli dijaškega doma, tiste noči nismo spali. Dijaki so celo noč tulili! Razen tega, da mi nismo spali, ni bilo posebnega učinka. Dijakinje so jih ignorirale. Bolj uspešen si bil, če si pod njihovimi okni zaklical: “Marija” in vsaj štiri so se pojavile na oknih.

“Prve vrste si dobil s popustom, ker si moral zviti glavo v neko čudno lego, da si lahko videl platno direktno nad teboj. V zadnjih vrstah pa se je v glavnem mečkalo in stiskalo in prvi led je bil tako prebit!”

Kino na prostem: vojaki so filme gledali preko zidu

Posebno doživetje pa je bil kino na prostem. Že zato, ker je delal le poleti. Tam za tržnico ob kasarni. Vojaki so gledali filme preko zidu, stoječ na edinem tamkajšnjem tanku. Potem so okoli kina na zidu, ki ga je obdajal, postavili zavese in konec je bilo zastonjkarskega kukanja. Si pa vedel, kdaj bo konec filma, ker jih je takrat biljeter pričel zvijati. Kar akrobatsko opravilo. Zvezdno nebo nad gledalci je kar klicalo po nežnostih in romantiki. Včasih je bilo bolj zanimivo gledati parčke, kot zadeve na platnu. A veselje so kvarile tiste majhne beštije, ki letijo in pijejo kri. Pa bodi romantičen, medtem ko ona divje udriha po njih. Sploh so komarji kraljevali tam na Bonifiki. Občasno so jih z letalom obstreljevali iz zraka kar z nekim belim prahom, da si bil kot kifeljček pred peko, če te je ujelo na odprtem. Ko smo zvedeli, da je to bil DDT, so ga že nehali uporabljati. Komarji pa še vedno nagajajo parčkom željnih intimnosti na prostem.

Jelačin je iz stare dvorane naredil lepo in udobno

Pa so nam na začasno delo Goričani posodili Andreja Jelačina, ki je zavihal rokave in iz tiste stare kino dvorane naredil nov0 - lepo, veliko, super ozvočenje, stoli z mehkimi sedeži za boljše počutje ... Zlata doba filma v Kopru: premiere filmov, risank, predstavitve filmskih ekip - vedno polna dvorana. Gimnazija jo je celo izkoristila za podeljevanje maturitetnih spričeval. Smo pa doživeli tudi masovno paniko v njej. Potres gori v Posočju jo je temeljito zatresel. Ljudje v paniki na izhode (redarji so bili že zunaj) - ni bilo zabavno. Na srečo brez žrtev. V tistem potresu je bil edini poškodovani nek turist iz Makedonije, ki je preživel potres v Skopju in je v strahu skočil skozi okno v prvem nadstropju hotela Galeb. Nerodno je bilo tudi sosedi, ki je pritekla v paniki na trg direktno iz banje in s skromno brisačo. Tisto grozno podzemno bobnenje ter žvenketanje kovinskih postelj v porodnišnici, pa je močno pospešilo prihod moje prve hčerkice - za štirinajst dni. Uf, kakšen prastrah te preplavi, ko zabuči zemljina notranjost pod teboj!!

Neponovljiva enkratnost prvega doživetja

Sedaj gremo v kino bolj občasno, a je še vedno doživeti film v kino dvorani nekaj čisto drugega kot preko TV. Imel sem srečo, da sem tako gledal Benignijevo “La vita e’ bella”. To je zame najlepše, kar sem kdaj videl na filmskem platnu. Napolni te z enim samim lepim, lepim in nežnim občutkom. Ne znam povedati, a občutki po tem filmu so nekaj posebnega. Nočem ga ponovno gledati, saj tista enkratnost prvega doživetja ne more biti ponovljena. Kako lepo on ovije najhujše zločine in hudobije s strašno simpatičnim humorjem in otroško igro. In na koncu sta s sinom zmagala!!! Ni obupa in tragedije, okrutnost je bila popolnoma poražena - njega sicer ni, a z njegovo krhkostjo in optimizmom so prežeti vsi preostali. In mali je dobil svoj tank! To ni butast ameriški film s stotinami pobitih Nemcev, a je zmaga veliko, veliko večja in globlja.

Ko smo že pri Američanih. Za njih so v filmih (pa tudi v vsakdanu) nasprotniki mravlje, ne ljudje! Zato njihovih filmov ne morem več gledati: v njih so eni samo dobri, eni samo slabi, osladno ali streljačina. Vse pobiti in pomendrati! Neumno, ker so tudi med Nemci bile ogromne razlike. Hitler je koncentracijska taborišča zgradil za domače levičarje. Precej kasneje so jih uporabljali za zločine nad Židi. Pahor (tisti iz Trsta, ne tisti iz Ljubljane) je to svojo izkušnjo opisal v knjigi “Rdeči trikotnik”. S temi trikotniki so namreč v taboriščih označevali politične zapornike, Žide pa z rumeno zvezdo. Kako selektiven kolektivni spomin imamo. V času hladne vojne po drugi svetovni vojni nemški levičarji niso smeli biti junaki. Pa so bili. Uprli so se zverinskemu nasprotniku, vedoč da jih čakata taborišče ali smrt, pa so se vseeno. Enostavno je tuliti z množico, a poskusite malo … proti vetru. Ko smo s partizanskim zborom iz Trsta peli v Celovcu, Gradcu, Dunaju, so nam lokalni levičarji (še vedno komunisti po duši in predvsem obnašanju) pokazali spomenike postavljene vsem, ki so se uprli Hitlerju. Veliko jih je in veliko je imen na njih!! Le redki Slovenci vemo za njih.

Sladokusci za filme, ki te opremijo s čustvi

Kino je še vedno lep kraj za doživeti ekranizirane resnice. Za sladokusce seveda niso filmi nominirani za oskarja (vedno same limonade z ogromno tehničnih efektov), ampak tisti s celega sveta, ki ti res nekaj sporočajo, te opremijo s čustvi in doživetji. Prav dosti jih ni, a so!

---