Za istega človeka gre!

Najpomembnejša in najvrednejša skupna stvar, ki jo imata državna in lokalna raven oblasti, je človek. Vsak med nami je hkrati občan in državljan.

V minulih treh desetletjih se je zvrstilo že toliko levih in desnih vlad, da že vnaprej vemo, kaj od katere pričakovati. Ko vladajo desni, večjo naklonjenost uživajo zdravniki, gospodarstveniki, župani, ko so na oblasti levi, pa šolniki, kulturniki, nevladniki in tisti, ki živijo na socialnih podporah.

Takšno določanje političnih prioritet v podalpskem svetu ne temelji na vključevanju vseh, ampak na izključevanju nekaterih. Kot da ne bi bil vsak od nas hkrati v več vlogah; vsakdo je gotovo hkrati občan in državljan, morda pa še učitelj, podjetnik ali človek, ki zaradi invalidnosti ali kakšne druge okoliščine potrebuje izdatnejšo pomoč socialne države.

Ne samo s pošteno izračunano povprečnino, državna raven lahko lokalni pride nasproti tudi z odpiranjem premisleka, kako nadgraditi sistem lokalne samouprave, da bi se naša, močno centralizirana država začela bolj enakomerno razvijati.

Nerazumevanje, da gre za enega in istega človeka, v korist katerega bi morali skupaj delovati vsi podsistemi države, se zelo očitno kaže skozi dialog med državno in lokalno ravnjo oblasti. Večino časa živimo pod vtisom, da so država in občine v opoziciji, da nastopajo druga proti drugi, namesto da bi vsaka na svoji ravni izvajali oblast v dobro konkretnega človeka.

Zdaj to (spet) opazujemo pri določanju povprečnine občinam. Ministrstvo za finance se do njih obnaša, kot da so zajedalke in izsiljevalke, ne pa avtonomne entitete, ki vodijo svoj lastni razvoj, ob tem pa morajo po zakonih namesto države opravljajo še številne druge naloge. Ustava določa, da mora država za izvajanje vsake naloge, ki jo prenese na občine, občinam zagotoviti tudi denar. To je povprečnina.

“Cenkanje” okoli tega, koliko denarja na prebivalca bodo dobile občine, da izpeljejo vse naloge, od predšolske vzgoje in osnovnih šol do skrbi za ostarele in pogrebne dejavnosti, v javnosti še utrjuje prepričanje, da so problem občine, da jih imamo preveč, da so predrage in v resnici nebodigatreba.

Zanimiva so pojasnila dr. Simone Kukovič, da kljub takšnemu popularnemu prepričanju, ljudje čutijo pripadnost svoji lokalni skupnosti, se radi vključujejo v odločanje o skupnih stvareh na svojem območju in se, tem manjša je občina, tem raje udeležujejo lokalnih volitev. Občine bi se morale še izboljšati v smeri, da bi svojim občanom dale več besede in bi jih pripustile k odločanju še o čem drugem kot o drobižu, ki ga razdelijo skozi participativni proračun.

Lokalna skupnost ima na posameznika dejansko zelo velik vpliv. Na tej ravni se odloča, kakšna bo oskrba s pitno vodo, kolikokrat na mesec bodo z naših dvorišč odpeljali smeti, ali in kdo bo s toplimi obroki oskrboval starejše in šibke, ki ne zmorejo več sami skrbeti zase. Vaške, krajevne ali četrtne skupnosti pogosto najprej prepoznajo in priskočijo na pomoč sokrajanom v stiski. Društva in organizacije, ki se financirajo iz občinskih proračunov, dajejo ljudem možnost za brezplačno ali poceni preživljanje prostega časa, zanje organizirajo prireditve, veselice ...

Težav z župani, ki so občino jemali preveč za svojo in so se obnašali oziroma se obnašajo preveč samopašno, ne gre zanikati, vendar pa so to prej izjeme kot pravilo. Bolj kot odvračalni dejavnik mora biti nezadovoljstvo s trenutnim občinskim vodstvom dodatna motivacija za udeležbo na volitvah in izbiro predstavnikov, ki bodo poskusili za občane ustvariti tisto raven kakovosti življenja, ki jo pogrešajo.

Ne samo s pošteno izračunano povprečnino, državna raven lahko lokalni pride nasproti tudi z odpiranjem premisleka, kako nadgraditi sistem lokalne samouprave, da bi se naša, močno centralizirana država začela bolj enakomerno razvijati. V naslednjih mesecih bo to vprašanje večkrat v ospredju, ker bodo morali poslanci hočeš-nočeš odločati o predlogih pokrajinske zakonodaje, ki jo je v obravnavo državnemu zboru predložil državni svet.

Bati se je, da bomo v teh razpravah spet zašli na debate o tem, ali pokrajine sploh potrebujemo in ali ne bi raje še polovice občin ukinili. In tako se bosta državna in lokalna raven oblasti spet vrteli v krogu medsebojnega nerazumevanja, predvsem pa nerazumevanja, da je Janez Novak hkrati občan in državljan.

---