Od odkrivanja do prezentiranja prvotnih podob stavbne dediščine

Bogata in raznolika kulturna dediščina je del našega življenja in okolja in jo kot skupno dobro spoštujemo in varujemo ter zagotavljamo njen nadaljnji obstoj. Podedovali smo jo od naših prednikov in ohranjamo jo za prihajajoče rodove, za kar skrbimo kot posamezniki in stroka. Nepogrešljivi del dejavnosti varstva kulturne dediščine predstavlja uveljavljena restavratorska stroka in dejavnost, ki s svojimi aktivnostmi fizično varuje kulturno dediščino.

Temelji sodobnega restavratorstva segajo v leto 1954, ko se na pobudo akademskega slikarja in restavratorja Mirka Šubica prične sistematično izobraževanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v obliki podiplomskega študija, ki leta 1996 preide v dodiplomski študij restavratorstva na univerzitetni ravni v današnji študij Konserviranje in restavriranje likovnih del.

Konservatorji-restavratorji delujemo na področju stavbne dediščine in likovne dediščine, ki zajema stenske slike in mozaike, kamnito plastiko in štukature, štafelajne slike, leseno polikromirano plastiko, delo na muzejskih predmetih vključno s tehnično dediščino ter delo na arhivskem in knjižnem gradivu. Pri strokovnem delu - konservatorsko-restavratorskem posegu na kulturni dediščini je potrebno upoštevati temeljna načela, kot so ohranjanje pristnosti oziroma avtentičnosti, minimalno poseganje, reverzibilnost oziroma povratnost posegov. Zagotavljamo jo z uporabo materialov in tehnologij, ki ne škodujejo kompleksni sestavi spomenika oziroma stavbni dediščini, kar predstavlja velik izziv in interdisciplinarni pristop pri načrtovanju ter izvajanju posegov na njej.

Viri:

Vračanje izvirnih podob: restavratorski posegi, ZVKDS, 2004

Etika v konservatorstvu-restavratorstvu, Jana Šubic Prislan, Skupnost muzejev Slovenije

Spletna stran Društva restavratorjev Slovenije, https://www.slodrs.si/

Stavbe so izpostavljene nenehnemu spreminjanju

Stavbna dediščina v današnjem pojmovanju vključuje “vso zapuščino naše dejavnosti v prostoru - od načinov poselitve, odnosa do narave, ustvarjanje krajine, naselij in zgradb do načinov gradenj, obdelav gradiv in obrtnih znanj v najdrobnejšem stavbnem detajlu. Posamezni spomeniki so vrhunski dosežki v tej celoti, ki so pogosto skupek gradbenih in obrtniških mojstrovin, krašenja in umetnostnih del”. Stavbe kulturne dediščine so izpostavljene najrazličnejšim zunanjim dejavnikom in nenehnemu spreminjanju, kar je mogoče do določene mere razbrati vizualno, za preostalo pa so potrebne različne destruktivne in nedestruktivne metode preiskovanja.

Pred posegi v kulturno dediščino ZVKDS v kulturnovarstvenih pogojih lahko opredeli osnovni pregled in sondažno preiskavo obstoječih ometov in barvnih plasti na fasadi in notranjščini ter stavbnega pohištva, kar je ključno za ugotavljanje prvotnega izgleda in določanje končne podobe prenovljenega objekta.

Sondiranje je destruktivna metoda, ki na določenih mestih mehansko z dletom, kladivom in kirurškim skalpelom postopno, po možnosti stratigrafsko, torej plast za plastjo, ločuje plasti vse do nosilca oziroma podlage. Lahko jih je različno veliko, v notranjščini pogosto tudi deset in več. Z metodo se potrdi prisotnost prvotnih ometov in barvnih plasti, njihovo ohranjenost in obseg. Nemalokrat se na terenu odkrijejo zelo zanimive, bogate ali enostavne dekoracije iz različnih obdobij, kot so starejše poslikave, narejene na sveži (prava freska) ali suhi omet (seko in apnena tehnika), ter novejše stenske in stropne poslikave, narejene v tehniki valjčkanja in s pomočjo šablon. Restavratorji se tovrstnih najdb, ki so običajno izredno občutljive in ogrožene, seveda zelo razveselimo in jim s konservatorsko-restavratorskim posegom zagotovimo nadaljnji obstoj.

S konserviranjem stabiliziramo stanje pred nadaljnjim propadanjem, z restavriranjem pa poškodovanim predmetom ob upoštevanju njihove estetske, zgodovinske in fizične celovitosti povrnemo razumljivost oblike in funkcije. Poškodbe, ki jih najpogosteje srečujemo na terenu, so posledica preteklih posegov, ko so delno ali v celoti odbili omete z barvno plastjo, jih nakljuvali, preplastili z novim ometom in na novo poslikali ali pa v najboljšem primeru le prepleskali, ter kot posledica slabega vzdrževanja.

V preteklosti so bili ometi narejeni iz gašenega apna in peska, kar pa se danes praktično ne uporablja več, zato smo konservatorji - restavratorji tudi med redkimi, ki tradicionalne materiale in tehnologije dobro poznamo in jih pri svojem strokovnem delu uporabljamo.

Tudi v zadnjih letih odkrivajo fragmente

V zadnjih nekaj letih se je na območju, ki ga pokriva ZVKDS, območna enota Piran, zvrstilo nekaj prenov stavbne dediščine, ki so razkrile zelo zanimive detajle in prvotne podobe. Sondiranje fasade objekta Čevljarska 14 v Kopru je leta 2018 odkrilo zelo dobro ohranjene fragmente gotske poslikave okoli nekdanjega šilasto zaključenega gotskega okna ter naslikan okvir okoli kamnitega grba znamenite družine Grisoni. Ugotovljeno je bilo tudi, da je sedanji objekt sestavljen iz dveh starejših, oba pa sta imela v celoti poslikani fasadi. Odkrita fragmenta sta bila deležna konservatorsko-restavratorske obravnave, ki je zajemala utrjevanje apnenega ometa in barvne plasti, obšivanje in dopolnjevanje vrzeli z apneno malto ter retuširanje v tehniki črtkanja.

Na objektu Ribiški trg 11 v Kopru nas je leta 2019 presenetil dobro ohranjen fragment srednjeveške poslikave na celotni desni stranice okenske niše. Nujni postopki so zajemali obšivanje robov z apneno tonirano malto in namestitev fizične zaščite v obliki steklene pregrade.

Med prenovo pritličnih prostorov bodoče oziroma sedanje knjižnice v palači Besenghi v Izoli se je v lanskem letu odkrila dobro ohranjena stropna šablonska dekoracija, na Vergerijevem trgu 3 pa stenske in stropne poslikave, ki so nekoč krasile prostore prvega nadstropja. Slednje so se s konservatorsko-restavratorskimi postopki stabilizirale, poslikave na stropu stopnišča ter v avli na steni in stropu pa prezentirale. Fragment s šablonsko poslikavo se je snel in vrnil na izvorno mesto.

Vila Napoli v prvotnih barvnih odtenkih

V letošnjem letu se je uspešno zaključil konservatorsko-restavratorski poseg na zunanjščini pokopališke kapelice sv. Nadangela Mihaela v Izoli ter na kamnitem tlaku, ki mu bo sledila tudi obnova notranjščine. Na podlagi sondažne preiskave fasade in izdelane barvne študije bo ponovno zaživela tudi secesijska stavba Vila Napoli v Portorožu v prvotnih barvnih odtenkih, rustikalni obdelavi fasadnega ometa, z značilnim lesenim napuščem ter štukaturnim okrasjem, ki je bilo konservatorsko- restavratorsko obravnavano.

Poseg v stavbno dediščino predstavlja zahtevno delo, ki se ga je potrebno lotiti na ustrezen način, premišljeno in preudarno. Zato so predpisane preliminarne oziroma predhodne raziskave objekta ali njegovih posameznih sestavin, ki naj bi jih izvajal izkušen izvajalec, pomembno izhodišče in osnova za načrtovanje posega ter ustrezno izvedbo del. Odkrite dekorativne detajle na ta način lahko pravočasno strokovno obravnavamo, da oplemenitijo objekt in prostor s svojim avtentičnim izgledom. Primeri dobrih praks so vzpodbudni za prihodnje delo, saj so dokaz, da se s sodelovanjem in pozitivnim odnosom do kulturne dediščine doseže skupni cilj, to je njen obstoj za bodoče generacije.

Nataša Škrjanec, konservator-restavrator ZVKDS OE Piran

---