“Odbojko sem na začetku svoje poti sovražil. Želel sem igrati nogomet.”

Svojo 36 let dolgo kariero je želel končati daleč od sojev žarometov in velike medijske pozornosti, a so socialna omrežja naposled opravila svoje. Novica je hitro zaokrožila po svetu, od vsepovsod so se vsule čestitke in sporočila, tako da je imel Matej Cernic pred dnevi veliko neobičajnega dela. Kariero je gabrski odbojkar, tudi srebrn na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004, sklenil v apulijskem klubu Volley Grottaglie, v kraju nedaleč od svojega novega doma v Francavilli, kjer je igral zadnji dve sezoni. Lani prvič v karieri v deželni C-ligi, letos pa je bil član moštva v B-ligi.

Ste pred tednom dni res odigrali zadnjo tekmo ali lahko pričakujemo vašo vrnitev na igrišča?

“Ne, to je bila res moja zadnja tekma. Zadnja v vlogi aktivnega igralca, seveda. Kaj me čaka v prihodnosti, še ne vem. Čas mi bo verjetno prinesel odgovor, morda dobim kako ponudbo, te bi bil vesel. Morda bom stopil na trenersko pot ali pa prevzel vlogo športnega direktorja.”

“Odbojko sem na začetku svoje poti sovražil. Začel sem z bratrancem Simonom. Oba sva želela igrati nogomet, a najini mami sta vztrajali pri odbojki. Odbojkar je bil stric, moj oče pa je odbojko rad spremljal. Tako da nisva imela izbire.”

Kaj je bolj mikavno: biti trener ali vodja kluba?

“Odločitev bo zahtevna. Najbrž mi je bliže vloga trenerja, saj bi bil še vedno lahko ob igrišču. A pot do tja ni tako enostavna. Če si bil dober igralec, še ne pomeni, da boš dober trener.”

Kako je minilo vaše zadnje leto igranja pri 43 letih? Ste kljub poškodbi, ki vas je mučila na začetku sezone, uspeli igrati?

“Igral sem zelo malo. V začetku sezone sem miroval in delal predvsem vaje za rehabilitacijo po poškodbi ramena. A se ni povsem izšlo in v nadaljevanju sezone sem z bolečinami odigral še nekaj tekem. Že lani po prvenstvu, ko sem si poškodoval ramo, sem razmišljal o koncu, a so me v klubu pregovorili, da bi jim bil ob strani v višji B-ligi. Privolil sem, na igrišču skrbel predvsem za ravnovesje, v napadu pa nisem zmogel veliko. Telo je skratka reklo dovolj, jasno mi je bilo, da ne zmorem več vseh teh naporov. Veselje na igrišču je zamenjala bolečina.”

“V vseh teh letih sem spoznal veliko najboljših igralcev, ki so se izkazali tudi kot odlične osebe. Skratka, šport ti lahko podari tudi več od samega rezultata.”

Je bilo slovo tudi posebej slovesno?

Ne, nisem si želel velike pozornosti. Klub mi je sicer predlagal, da bi organiziral tekmo z bivšimi soigralci in prijatelji, a časa za organiziranje takega dogodka je bilo premalo. Vseeno sem počaščen ob številnih čestitkah in dobrih mislih ob novici, ki je slovesu hitro zaokrožila po spletu.”

Česa ste se razveselili ob prebiranju čestitk?

“Prebral sem vse in hitro ugotovil, kaj vse sem dal temu športu. Mnogi so zapisali, da nisem bil samo igralec, ampak tudi dober človek.”

Katera čestitka vas je najbolj razveselila?

“Razveselil sem se vseh, nekatere so bile res čustvene. Ob čestitkah vseh domačih me je še najbolj razveselilo sporočilo Samueleja Papija, ki je bil moj idol. Kot otrok sem zanj navijal, sanjal, da bom z njim igral, kar mi je naposled tudi uspelo. Zdaj pa mi je sam zapisal, da mu je v čast in veselje, da sva skupaj delila igrišče. Seveda se je name spomnil tudi Alberto Cisolla, s katerim sva veliko let delila sobo na reprezentančnih akcijah. To so res nepozabni spomini.”

Se vam je sicer kdo v teh zadnjih letih že oglasil za sodelovanje po športni karieri?

“V kratkem se bom pogovoril z vodilnimi iz kluba Volley Grottaglie, kjer sem igral, saj napovedujejo dolgoročnejši projekt, ker si želijo še korak dlje od B-lige. Če bomo na isti valovni dolžini, bi lahko tu ostal. Ostalih ponudb pa še nisem prejel: dokler igraš, te po tej plati ne kličejo.”!

Kdo je bil kriv, da ste začeli igrati odbojko?

“Odbojko sem na začetku svoje poti sovražil. Začel sem z bratrancem Simonom. Oba sva želela igrati nogomet, a najini mami sta vztrajali pri odbojki. Odbojkar je bil stric, moj oče pa je odbojko rad spremljal. Tako da nisva imela izbire. Odbojka sodi med najtežje šport nasploh, pri učenju zahteva veliko potrpljenja, otroci pa ga morda nimajo dovolj. Raje se podijo za žogo, tako tudi midva. A sem po nekaj letih ta šport enostavno vzljubil, in to predvsem s pomočjo staršev, ki so vztrajali in me ves čas podpirali.”

Svojo pot ste začeli pri Soči, kjer ste že kot deček izstopali, nadaljevali ste pri OK Val. Ste si že takrat postavili visoke cilje?

“Bilo je to na začetku moje poti, ko sem še kot deček spremljal nastope ekipe v telovadnici goriške Olympie. Oče je bil eden od pokroviteljev, tako da smo vsako soboto preživeli v telovadnici. Zadolžen sem bil za čiščenje igrišča. In dobro se spominjam dne, ko sem po tekmi odšel v slačilnico, da bi se preoblekel in v eni izmed sobic zagledal velik plakat, ki si ga še pred leti dobil v reviji Supervolley. Na njem je bil, če se dobro spomnim, Giani v dresu Maxicono Parma. V tistem trenutku sem začutil v sebi tisto posebno iskrico. Ugotovil sem, da se odbojka lahko igra tudi na višji ravni. Začel sem spremljati odbojkarske tekme po televiziji, navijal še za Messaggero Ravenna in počasi spoznaval nov svet. In takrat sem si tudi zastavil cilj, da se bom na tisto raven tudi prebil. K sreči mi je uspelo.”

Je za tako kariero nujno, da si mladi zastavijo visoke cilje že zelo zgodaj?

“Vsakdo si postavlja cilje. Jaz sem si jih v športu, vse kar sem dosegel pa je bila posledica njihovega sledenja. Med svojo potjo sem srečal veliko talentov, a talent sam še ni dovolj. Za doseganje ciljev je nujen pravi pristop, osredotočenost. Sam sem o tem veliko razmišljal, lahko bi dosegel še več, veliko je bilo namreč tudi napak med kariero. Na športni poti je velikokrat potrebna tudi sreča, da imaš ob sebi prave osebe. In če nimaš ciljev stalno pred sabo, v hipu lahko zaideš, se izgubiš v množici. Najtežje pa ni priti na vrh, ampak tam obstati toliko let. Težko se je vsako leto znova potrjevati in dobiti motivacijo.”

Ste kdaj razmišljali, da bi kariero prekinili?

“Večkrat, saj so vzponom sledili padci. Teh je bilo kar nekaj, a sem vsakič dvignil glavo, zavihal rokave in skušal rešiti težave. Negativne misli je treba vsakič hitro premagati.”

Kateri je najlepši spomin v 36 let dolgi karieri?

“Veliko jih je, neuspehe pa prej pozabiš. S klubi res nisem veliko zmagoval, osvojil sem nekaj pokalov, a tu moraš imeti tudi nekaj sreče. Če želiš zmagovati, mora v ekipi delovati vse na najboljši način, brez zatikov. In to je včasih težko doseči. V letih se je nato izkazalo, da sem morda bolj igralec za krajša tekmovanja in ne tisti, ki uspeva med prvenstvi. To je privedlo, da sem največ zmagoval ravno z reprezentanco. Ko sem stopil na igrišče, sem hotel vedno zmagati. Nikoli ne bom pozabil olimpijskih iger v Atenah, pa osvojitve dveh evropskih prvenstev. Predvsem tistega, ko smo zmagali v Rimu in sem bil sam protagonist. To je bil vrhunec moje kariere. V vseh teh letih sem spoznal veliko najboljših igralcev, ki so se izkazali tudi kot odlične osebe. Skratka, šport ti lahko podari tudi več od samega rezultata.”

Kdaj je bilo najtežje?

“V Turčiji, kjer se ni izšlo. Igral sem tudi manj, kot so napovedali. Največje razočaranje pa sem dočakal leta 2008, ko sem se zaradi poškodbe moral odpovedati olimpijskim igram v Pekingu.”

Prav poškodbe so vas večkrat zaustavile. Kako ste sobivali s težavami in jih reševali?

“Od vedno sem bil vitek, zato nisem sodil med fizično močne igralce, na moji strani je bila prefinjena tehnika. Napori, ki jih zahteva šport na najvišji ravni, namreč puščajo posledice. Skoki, delo z utežmi so kar pošteno obrabili moje vitko telo. To pa je cena, če želiš ostati dolgo na najvišji ravni. Že res, da pravijo, da je šport pomemben za zdravo življenje, a to v vrhunskem športu ne velja.”

V karieri ste odigrali več kot 700 prvenstvenih tekem in zbrali 233 reprezentančnih nastopov. Katere zmage se najraje spominjate?

“Dve sta. Tekme z Brazilijo na olimpijskih igrah, a ne finalne, tiste v skupinskem delu. Ko smo sicer izgubili z 2:3, v petem nizu pa smo klonili šele pri 33:31. Dobro smo se upirali kasnejšim olimpijskim prvakom. Druga je tekma proti Rusiji na evropskem prvenstvu 2005 v Rimu, ko sem verjetno odigral eno najboljših tekem v karieri in ekipo ponesel do zmage. Še zdaj se mi naježi koža, ko se spomnim polne dvorane.”

Vaša šarmantna postava je že od začetka vaše kariere pritegnila nič koliko mladih oboževalk. Vam je bilo to kdaj v napoto?

“Zdaj me stik z navijači veseli. Moje oboževalke so zdaj tiste, ki so me spremljale na vrhuncu moje kariere, ko so bile še deklice, zdaj pa so že starejša dekleta. Najstnice imajo danes druge idole. Sam sem pa na žalost prepozno razumel, zakaj je ta stik pomemben. Temu nisem dajal nikoli velike pozornosti, morda zaradi svojega značaja. Na začetku se z njimi nisem rad fotografiral, zdelo se mi je, da izgubljam čas. In zgrešil sem. Šele ko sem dozorel, sredi svoje kariere, sem svoj odnos spremenil. Ugotovil sem, koliko lahko otroku podari že sam nasmeh idola.”

Bili ste med prvimi italijanskim igralci, ki ste se odločili za igranje v tujih klubih.

“Nikoli mi ni bilo žal, da sem zapustil Italijo. Ko sem prvič odšel v Rusijo, je italijansko prvenstvo doživljalo krizo, v Rusiji pa je bilo med najboljšimi klubskimi tekmovanji. To so bile življenjske odločitve, ki so me tudi veliko naučile. Tam sem bil tujec, zato sem imel vedno veliko odgovornost, večjo kot domači soigralci.”

Boste zdaj morda bolj pogosto tudi doma v Gabrjah?

“Seveda se bom vračal domov. Zdaj moram sicer počakati na junij, ko bosta hčerki zaključili šolske obveznosti.”

Ali katera že igra odbojko?

“Pred kratkim je začela trenirati odbojko starejša, Martina. Ko bosta nekoliko starejši, jima bom rad pripovedoval tudi o svoji športni poti.”

Veronika Sossa, Primorski dnevnik

---