Hočemo biti skladišče za smeti?

Policisti in tožilci delajo. Inšpektorji delajo. Ampak karavana tovornjakov, ki kdo ve od kod in kdo ve na čigav račun v naselje sredi Vipavske doline vozijo nevarne snovi, se ne ustavi.

Vlada ne zamudi priložnosti za poudarjanje dejstva, da Slovenijo mednarodna ocenjevanja uvrščajo visoko na lestvico držav z najvišjo stopnjo varovanja okolja. Po Vipavski dolini gradijo kolesarske steze in na simpozijih govorimo o podnebno nevtralni mobilnosti. Primorska naj bi ponujala ekskluzivna petzvezdnična doživetja. Malo verjetno je, da bi kolesarski navdušenci z Nizozemske ali nemški ljubitelji biološko pridelanih vin uživali v sprehodu po poljih ob Volčji Dragi s pogledom na tisoče zašitih plastičnih vreč industrijskih odpadkov.

Veriga dobičkarjev, domačih in tujih, ki mora obstajati, da se posel z nedovoljenimi odpadki nadaljuje toliko časa, je nedotaknjena. In bo najverjetneje takšna tudi ostala.

Domačini so s svojimi vztrajnimi pritožbami te dni spravili v pogon občino in civilno zaščito. Ljudje, ki so si ogledali zapacano pogorišče nekoč uspešnega lokalnega podjetja, so bili zgroženi. Kot bi bil najbrž vsak, ki bi lučaj od domače vasi naletel na posodo, v kateri tekočina, pa čeprav ni nikjer nobenega vira toplote, brbota in vre. Koliko časa bo tista posoda, ob vsej zgroženosti in postopkih še tam, pa je drugo vprašanje. Slovenija je morda res nadvse zelena in trajnostna, vsekakor pa ni učinkovita. Inšpektorji so v primeru Volčja Draga ugotovili prekršek. Policisti so tujega državljana ovadili zaradi kaznivega dejanja. Tožilci so na sodišče vložili zahtevo za preiskavo. Morda bo prišlo do sojenja. Morda se bo pred slovenskimi sodniki prikazal celo obtoženec. In morda, čeprav je to malo verjetno, bo šel za kakšen mesec v zapor.

Ampak veriga dobičkarjev, domačih in tujih, ki mora obstajati, da se posel z nedovoljenimi odpadki nadaljuje toliko časa, je zaenkrat nedotaknjena. In bo najverjetneje takšna tudi ostala. Ko zmajujemo z glavo ob mafijskih poslih na italijanskem jugu, kjer ljudje zbolevajo od toksičnega dima, pozabljamo, da z bogatega industrijskega italijanskega severa sled za odpadki ne vodi le na jug, temveč tudi na vzhod, k nam. Ob zgodbah, kakršna je Martexova, je najlažje reči, da so inšpektorji nesposobni in podkupljeni. Najtežje pa se je soočiti z dejstvom, da peščica ljudi ob vsesplošni podhranjenosti ter z rokami, zvezanimi za hrbtom, dela, kar pač more. Če nočemo postati priročno skladišče in razdelilnica odpadkov, moramo torej nekaj spremeniti. Se manj ukvarjati z mednarodnimi lestvicami in politično samopromocijo ter več z zakonodajo in s financiranjem okoljevarstvenega nadzora.


Preberite še


Najbolj brano