Slavje glasbe več generacij in sporočil

Medtem ko se je v soboto prvi slovenski predizbor za pesem Evrovizije že prevešal v sklepni del in razglasitev šestih finalistov, ki se bodo za pot v Torino potegovali 19. februarja, se je finalni večer 72. Sanremskega festivala šele dobro začel. In po dobrih petih urah epiloga petdnevnega dogodka so občinstvo in dve žiriji potrdili zmago pesmi Brividi Mahmooda in Blanca, himno vseh ljubezni.

SANREMO > “Po dveh resnično napornih letih” - formulacijo smo v petih večerih slišali ničkolikokrat - je bil Sanremski festival znova poln tistih čustev, ki jih lahko ustvari le prepletanje energije glasbe in odzivanja občinstva. Poleg obvladljivejših koronskih razmer, ki so še zmeraj zahtevale strogo preverjanje PC pogoja in nošenje mask tudi za glasbenike izvrstnega orkestra, ima veliko zaslug za uspeh festivala glasbe, radosti, a tudi pomembnih sporočil, umetniški vodja in voditelj vseh večerov Amadeus.

Pri sosedih ima umetniški vodja precej proste roke, njegova naloga je tudi povabiti nastopajoče in goste, s čimer determinira glasbeni dogodek - in imel je srečno roko.

Izjemna raznolikost, tako generacijska kakor žanrska, se deloma zrcali tudi v treh zmagovalnih skladbah. Za vtis: med najmlajšim Blancom, ki je slavil z Mahmoodom (1990), že zmagovalcem leta 2019, in Giannijem Morandijem, ki mu je pesem Apri tutte le porte napisal Jovanotti, produciral pa Mousse T, je kar 48 let razlike. Vmes je bila pa še Elisa, letnik 1977, glasbenica iz Tržiča, ki rada pove, da je bila njena nona iz Škofij, sicer pa je že četrt stoletja ena najbolj priljubljenih ustvarjalk, ki povezuje vse generacije poslušalcev.

Uresničile so se napovedi, ki so predvidele v boju za zmago prav navedeno trojico, še zlasti pa Eliso, ki se je na festival vrnila po 21 letih - ko je nastopila prvič, je zmagala s pesmijo Luce e tramonti a Nord Est - in dvojec Mahmood in Blanco, ki sta v svoji pesmi Brividi (mrščavica, drhtavica, kurja polt, srh) upesnila strahove in skrbi ljubezni, ki je lahko kakršnakoli, zato v besedilu namerno ni spola naslovnika ali naslovnice - lahko gre za hetersokesualno, homoseksualno ali katerokoli drugo ljubezen.

Morandi je z živahno postkovidno pesmijo, ki pravi, da se je treba izvidi iz ujetosti med štiri zidove in lastne strahove ter odpreti vsa vrata, osvojil tretje mesto in nagrado novinarskega središča Lucio Dalla, Elisa pa je z balado O forse sei tu, ki v bistvu slavi “prismuknjeno voljo do življenja”, poleg drugega mesta prejela še nagrado, ki jo podeljuje festivalski orkester.

Nagrado kritike Mia Martini pa se je veselil še en starosta festivala, Massimo Ranieri, ki je pesem Lettera di la del mare posvetil vsem migrantom, v njej pa opisal tudi svoje občutke osamljenosti, s katero se je spopadal kot 13-letnik na poti v ZDA.

Festival je zaznamovala še ganjenost in hvaležnost glavnih gostov, kot so Jovanotti, Cesare Cremonini, Marko Mengoni in drugi, saj so dobili priložnost za nastopanje pred občinstvom, kar je še redka dobrina. Vsi si želijo stadionskih nastopov, kar bi pomenilo, kot je dejal Cremonini, “da bo Italija zadihala”. Tudi letos je bil dogodek glasnik pomembnih družbenih sporočil v upanju, da bi kot eden najbolj spremljanih zmogel vplivati na katerega od poslušalcev zlasti v smeri sprejemanja raznolikosti. Ali kot je poudarila Drusilla Foer, sovoditeljica četrtkovega večera (sicer alterego igralca Gianluce Gorija), pomembno se je odpreti edinstvenosti. In občinstvo zaprosila “za najrevolucionarnejše dejanje”, ki ga je moč narediti danes: poslušati. “Poslušati sebe, poslušati druge, prisluhniti edinstvenosti. Sprejmimo dvom, da so naša prepričanja samo konvencije.” Čas je, da se jih osvobodimo, je sklenila.

Čas za to bo tudi v Torinu, kamor bo po zaslugi lanskih sanremskih zmagovalcev Maneskin, ki so v torek občinstvo obnoreli v vlogi gostov, maja pripotovala karavana Eurosonga.

---