Ivo Barišič in Marjuta Slamič

Na nedavni podelitvi primorskih gledaliških nagrad tantadruj je igralec Ivo Barišič prejel nagrado za življenjsko delo, Marjuta Slamič pa za igralsko stvaritev.

Igralec Ivo Barišič je nedvomno ena najbolj prepoznavnih primorskih gledaliških osebnosti. V dolgoletni igralski karieri je s svojimi izvirnimi kreacijami in izrazito samosvojo prezenco plemenitil ne samo slovenski gledališki, ampak tudi filmski prostor. Poleg številnih nagrad za posamezne vloge je za obsežen in umetniško presežen igralski opus prejel odličje Marija Vera za življenjsko delo (2013) Združenja dramskih umetnikov Slovenije in nagrado za življenjsko delo Ita Rina (2021) Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev.

Na gledališki oder je prvič stopil kot Princ Dobromil leta 1969, ko je novogoriško gledališče postalo profesionalna institucija. In nato je bil skoraj pol stoletja dobri in mili Igralec, eden najbolj ustvarjalnih članov Primorskega dramskega gledališča, ki je spričo izjemnih dosežkov umetniškega ansambla preraslo v institucijo nacionalnega pomena.

Pismo Ivu Barišiču

Ljubi Ivo,

ljubi prijatelj, ljubi gledališki in filmski mag, ljubi srčni raziskovalec.

Imela sem že napisano pismo, a kot je pismom v navadi, da če niso takoj odposlana, postanejo postana. In evo, dogodilo se je, da sem imela zgodnjo pot v Ljubljano in dogodilo se je, da me je v jutranji meglici zaneslo na sprehod na grad in prvo pismo se je načrtno izbrisalo. Sedim pod starim kostanjem in poskušam z besedo pobožati nekaj tistih gub na obrazu, ki so ti zarisale zemljevid življenja. Ne spomnim se prve predstave, v kateri sem te videla. Verjetno je bila kakšna otroška, a spomnim se dolgih, suhih nog in za crknit smešnih korakov. Srake nad mojo glavo se glasno strinjajo (tako sem se pač odločila). Najina enosmerna zagledanost se je nadaljevala čez vse moje šolanje. V vseh vlogah si se mi zdel izvrsten, seveda! Naravnost čudovit! In vse moje bivanje si je želelo biti ob tebi, tam na deskah. Živeti resničnejše od resničnejšega, globlje od najglobljega, strastnejše od najstrastnejšega. Na mojo veliko radost in vznemirjenje si postal moj sodelavec in lahko sem te občudovala od blizu, lahko sem dihala isti zrak, izmišljala isti prostor. Pila sem to zaljubljenost v gledališče, to predanost, to osamljenost lika, dokler ne zasede svojega mesta v prostoru in iz teme stopi v svetlobo. Na mojo veliko srečo sva delila veliko pogovorov in veliko tišin. Pa zelo veliko kilometrov v kombiju, stisnjena na prvem sedežu, ker sva pač imela najmanjši riti. Občudovala sva drug drugega v kadrih, v natančnosti misli ter popolni naravnanosti srca in po dolgem čakanju naju je Marko postavil v isti kader. Takrat sem pomislila, če bi ti Ivo bil pokrajina, bi bil ves svet.

Dragi prijatelj, toliko je tega, kar bi ti še lahko rekla in za kar bi se ti zahvalila, in toliko je še kadrov, ki bi si jih delila s tabo, a do takrat imava morje, ladjico in obljubo kosila. To še zdaleč ni vse in tebe čakajo tam na toplem, mene pa tudi.

Z ljubeznijo in hvaležnostjo te poljubljam na srce.

Marjuta

“S predanostjo, zanosom in energijo mladeniča, ki v gledališču ni delal, temveč je gledališče živel, je Ivo Barišič ustvaril več kot 200 gledaliških vlog. Naj so bile male ali velike, vselej so bile lucidne in šarmantne. Blestel je tako v klasičnih kot sodobnih dramah, komedijah in tragedijah, s posebno naklonjenostjo se je soočal z izzivi v eksperimentalnih oziroma raziskovalnih uprizoritvah, nastopil pa je tudi v več kot dvajsetih filmih. Ob markantnih režiserjih različnih generacij in estetik je z žlahtno radovednostjo in odprtostjo za nov gledališki jezik nenehno nadgrajeval in posodabljal svoj način igre. Njegova iskrena in iskriva želja vsakokrat znova ustvariti čim bolj pretanjeno doživeto figuro je z leti postajala vse bolj cenjena in spoštovana.

Ivo Barišič je nedvomno ustvarjalec, brez katerega si podobe prvih petdesetih let profesionalnega novogoriškega gledališča sploh ne moremo zamisliti. Njegovo iskateljstvo, predanost in odprtost za izviren kreativni pristop pa ga uvrščajo med največje primorske umetnike.” (iz utemeljitve)

Polnokrvna, pomirjena s sabo

Tantadruja za igralsko stvaritev je prejela Marjuta Slamič za vlogo Bogdane v predstavi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, ki jo je po drami Simone Semenič režiral Jure Novak. “Eno redkih eksplicitno erotičnih besedil domače dramatike na odru učinkuje tudi - in zlasti - po zaslugi kolektivne igre članov Slovenskega mladinskega gledališča in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Izstopa Marjuta Slamič, ki polnokrvno upodobi osrednji lik, Bogdano, gospodinjo v župnišču, ki je že izgubila ljubljeno osebo, a se je ponovno sestavila. Za svojo mizo gosti sovaščanke in sovaščane, je njihova svetovalka in zaupnica, ob čemer gledalec spozna živahno zapletenost kraja in ljudi, ki si kljub vsem ideološkim razprtijam želijo zlasti bližine drugega. Bogdana je samozavestna, strastna, radoživa, obenem pa pomirjena s sabo. Na njenem obrazu vselej poplesuje rahel nasmešek, vedrina kot ljubezen do življenja. In medtem ko v kuhinji pripravlja velike količine hrane za vaško slavje, najde tudi čas, da se v neznosni vročini z največjim užitkom samozadovoljuje. Igralka iz Ajdovščine je kolegice in kolege med vajami tudi popeljala do pravilne izgovorjave narečja, ki uprizoritvi daje avtentičnost in živost.” (iz utemeljitve)

---