Česa vsega nismo zbirali ...

Zakaj radi zbiramo razne zadeve ne vem, a to smo počeli že od malega. Nekaj od tega je bilo vezano na razne igre, ostalo pa je bilo čisto veselje. Če si se hotel vključiti v igre na terenu, si pač moral imeti ustrezno zalogo igralnih rekvizitov. Standardno si imel polne žepe ščink, čiklistov in raznih sličic. Bistvo vseh iger je bilo v tem, da si ostalim pobral čim več njihovih igralnih žetonov.

Igre smo organizirali na razne načine, da so rekviziti lahko menjali lastnike. Čikliste smo zbijali ali tekmovali, kdo s svojim prvi pride na različno oblikovanih poligonih na kamniti, pešćeni ali ilovnati podlagi.

Ščinke smo vedno zbijali: iz luknje ali zgnetene v trikotniku. Sličice so imele poslikano eno stran in pretežno belo drugo. Eden od udeležencev jih je nekako vrgel v zrak in slučaj jih je razporedil po tleh. Če si napovedal “bela”, so bile vse belo obrnjene sličice tvoje. In tako ure in ure. Igralna strast nas je ujela v svoje mreže, a počasi si postal tudi zbiratelj. Ščinke in čiklisti so služili le igri, sličice smo tudi zbirali in lepili v albume (kako se nič ne spreminja): nogometne ekipe, zbirke Robot, Životinjsko carstvo ,..

Vse kar zbiramo, nam glasno pripoveduje o trenutkih, ki smo jih preživeli. Z vonji in podobami nas ponese v skoraj pozabljene čase.

Burna zgodovina Primorske skozi novce

Tudi s starimi kovanci smo se pogosto igrali. V na tla narisan kvadrat si moral vreči kovance udeležencev in kar je padlo noter, je bilo tvoje. V glavnem smo uporabljali “čentežime” - stare italijanske novčiče izpred vojne. A komur jih je zmanjkalo, je pobrskal po omarah in so prišle na dan tudi avstrijske krone, srebrne lire ,..

Mene so ti novci prevzeli. Počasi je zbirka naraščala, sedaj se vmes najdejo tudi srebrniki in zlatniki, predvsem pa novci iz našega okolja. Od rimskih, beneških, do novcev goriške škofije, avstrijski, iz Kraljevine Jugoslavije, Tržaškega ozemlja, nemške marke, italijanski, jugoslovanski, slovenski. Naši kraji imajo izredno burno zgodovino in procesijo držav, ki so jim vladale. Poglejmo primer mojega očeta: rodil se je v avstrijskem Trstu, ki so ga zmagoviti zavezniki po vojni za prestop k njim podarili Italiji, s katero so prihiteli fašisti. Stric se jim je organizirano upiral, pa je morala družina emigrirati v Kranj, v Kraljevino Jugoslavijo. To so okupirali Nemci in postal je prebivalec nemškega rajha. Po vojni so se takoj vrnili na obalo. Tu je bilo Svobodno tržaško ozemlje - čisto resna mini državica. Pa potem končno v novi Jugoslaviji in končal je v Sloveniji. Sedem držav! In skozi novce podoživljam njegov vsakdan.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Kovanci iz šparovca

Tudi bankovce sem zbiral. Zopet v glavnem tiste, ki so se uporabljali tukaj. En velik ruski bankovec pa sem podaril Davorju, ko je bil še deček. Sedaj ima izredno obsežno zbirko bankovcev z vsega sveta. Kako lahko drobni dogodki sprožijo to lepo željo po zbiranju!

Poleg starega denarja smo pridno zbirali tudi veljavnega. Kot zavedni prebivalci in vzgojeni otroci smo na banki dobili šparovec. Prava mala jeklena blagajna, s ključem samo na banki. A v krizi smo v režo za kovance vtaknili nož in z malo spretnosti pri tresenju vsebine, je pridrčal po njem kovanec. Kar je ostalo, so odklenili v banki na veselje zaposlenih, ki so to zadevo preštevali in ti rezultat vpisali v hranilno knjižico, na katero si bil silno ponosen. Spremljala me je skozi šolanje, vse do prve službe. Pa je prišla inflacija in pobrala prihranke, z njimi pa knjižico. Je pa vzela tudi kredite, pa smo spet preživeli.

V Sloveniji smo kot nadomestilo dobili plastične kartice. Izjemna novost. Parkrat sem prekoračil limit in dobil prijazno vabilo naj se oglasim na banki z vsemi plastičnimi pridobitvami. V vrsti pred okencem sem stal kar pokončno, a ko mi je uslužbenka z velikimi škarjami prerezala kartice, sem postal majhen, majhen. Štirideset let hranjenja so enostavno prerezali. No, tudi mojo navezanost nanje.

Spominske knjige

Posebno v osnovni šoli so bile priljubljene spominske knjige. Kvadratna knjižica polna lepih belih strani, ki so jih sošolci, sorodniki in znanci napolnili s pomembnimi sporočili kot je: “Spomni se name, spomni se dni, ko skupaj sva gulila šolske klopi!” Ganljivo! Še kakšna suha rožica in velik VS in to naj bi preživelo vsaj stoletja. Nimam pojma, kje je moja končala. Si se pa za tisto smejočo in z očmi pojočo sošolko seveda bolj potrudil. Kakšen majhen srček se je skril med rožice. Še sedaj upam, da ga ni opazila.

Imeli smo pa tudi zbirke, ki si jih bogatil tudi tako, da si zbrano izmenjeval. Kar je bilo v dvojniku, je lahko šlo v izmenjavo.

To mi skoraj težko verjamete, a zbirali smo tudi sprednje sličice s škatlic vžigalic. Previdno si jo odlepil s škatlice in jo zalepil v poseben zvezek. Nekam slabo se je to zbiranje obneslo in je kmalu zamrlo. Škatlice vžigalic smo raje opremili s po dvema lesenima tulcema - valjčkoma za sukanec in smo dobili avtomobile, kamione ... V kakšni trgovini s čevlji smo izprosili kartonaste škatle. Tem si narisal okna in vrata in jih izrezal. Krasne enostanovanjske hiške smo dobili. Iz gline smo naredili še modele ljudi in vzpostavili smo kar malo mesto (no bolj zaselek) z glavno ulico, prebivalci in gostim prometom. Ni ravno Civilization, a domišljija je bujno cvetela.

Da sem zbiral papirnate servete (saj bi moral napisati serviete, a mi res ne gre), pa naj ostane strogo med nami. Večinoma so jih zbirala namreč dekleta, no meni so bili tudi všeč. Mehke, pisane, s posebnim vonjem, polno škatlo sem jih imel. Te si laže izmenjeval, saj so bili doma običajno v paketih. Sedaj bi jih lahko uporabljal kot zaščitno masko, a res ne vem, kje so končale.

Znamke so lepe

V zbiranje znamk me je usmerila tovarišica Miča. V službi je dobivala veliko pisem in mi jih je prinašala. Na pari sem previdno odlepil znamke, si nabavil (prek staršev) album zanje in že sem bil njihov zbiratelj. Tudi one ti prislikajo preteklost, pa še lepe pisane so. Numizmatični klub, pa katalogi, naročen sem bil na nove serije v Jugi in Sloveniji, tega se je kar nabralo. Enostavno lepe so.

Značke pa so prišle kar same od sebe. Vsi so jih zbirali in si jih izmenjevali. Vsak dogodek je prinesel eno novo. Najlepše je bilo, ko je lovsko društvo svojo novo značko poslalo Titu. Kam pa naj bi jo zapičil – na uniformo? Darilo, ki veliko pove o darovalcu. Če bi jo poslali Pahorju, bi jo zagotovo pripel na novo Armanijevo obleko. Odlikovanje je le odlikovanje! Včasih kaj izveš tudi o prejemniku.

Določene zbirke pa so že nakazovale življenjske usmeritve. Tako smo z bratoma Slak zbirali vse, kar je dišalo po kemiji (no ja, kasneje sta ona dva usmeritev pošteno preusmerila). Prave epruvete, pa stekelca za mikroskop, stekleničke za hranjenje kemikalij, keramične posode za mešanje ... Seveda smo osrednjo pozornost posvečali snovem, ki bi lahko pošteno počile. Sanjali smo o raketi, ki bi poletela daleč, daleč. Uspeli smo zmešati soliter in žveplo in to zažigati. Raketa ni šla nikamor, je pa zadeva silovito smrdela. Izgon na Bonifiko je bil neizbežen. Tam pa se je še najviše dvignila kanta, pognana s karbidom. Pa niti povezave s Houstonom nismo imeli, da bi opozorili na težave.

Vse kar zbiramo, nam glasno pripoveduje o trenutkih, ki smo jih preživeli. Z vonji in podobami nas ponese v skoraj pozabljene čase. Pričara nam oddaljene kraje in čase s tamkajšnjimi ljudmi in njihovimi zgodbami. Pusti kripto valuto – od nje ne bo ostalo nič! Elektroniki zaupani spomini so zelo krhkega zdravja!

---