Knjige piše, da ne bi pozabil

V zadnjem času prejema preveč vabil, a upreti se ni mogel tistemu iz bližine njemu ljubih Dekanov. Publicist, filmski kritik, televizijski voditelj in dvakratni dobitnik Rožančeve nagrade Marcel Štefančič, jr. je predsinočnjim navdušil množico pred Hišo kulture v Svetem Antonu. Med poletnimi počitnicami oddaje Studio City je tako na vasi zaživela posebna oddaja, ki so jo šaljivo poimenovali Studio Village.

Marcel Štefančič, jr. je v Svetem Antonu med drugim spregovoril o 
Ivanu Cankarju, Louisu Adamiču, Ivu Barišiču, Robertu de Niru, 
Janezih Janšah ...  Foto: Maja Pertič Gombač
Marcel Štefančič, jr. je v Svetem Antonu med drugim spregovoril o Ivanu Cankarju, Louisu Adamiču, Ivu Barišiču, Robertu de Niru, Janezih Janšah ...  Foto: Maja Pertič Gombač

SVETI ANTON > “Sem napol Dekančan. Moj oče je originalni Pesjan, ki je sodeloval tudi pri nastajanju slovarja pesjanščine. Vsi mislijo, da sem Ljubljančan, pa nisem. Morda sem samo dvakrat prespal v Ljubljani. V mesto se samo občasno zapeljem, običajno ob ponedeljkih zvečer,” je Marcel Štefančič, jr. povedal v Svetem Antonu, kjer ga je v nizu večerov Vse knjige vodijo v vas - Iz oči v oči z nagrajenci gostila založba Libris, spraševal pa novinar Andraž Gombač.

(foto: Maja Pertič Gombač)

Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, televizijski voditelj in publicist

“Tisti, ki so rojeni v Ljubljani, imajo občutek, da so že vse dosegli. Vsi ostali, ki prihajamo v mesto, pa moramo biti petkrat boljši od njih, da bi jih presegli.”

Nikoli ni niti živel v velikem mestu: “Kaj pa je Ljubljana? Sestavljena je iz več vasi. Kaj je Los Angeles? Skupek vasi, kamor so se preselili ljudje iz zaledja in skušali zaživeti kot na vasi, čemur danes pravijo urbanost.” Glede Ljubljane ima zelo zanimivo definicijo: “Tisti, ki so rojeni v Ljubljani, imajo občutek, da so že vse dosegli. Vsi ostali, ki prihajamo v mesto, pa moramo biti petkrat boljši od njih, da bi jih presegli. To je najlepša definicija Ljubljane,” je dejal.

Spomnil se je tudi, da mu je oče, potem ko je povedal, da bo študiral filozofijo in primerjalno književnost, dejal, da ima Ljubljana dovolj prostora za samo enega Tarasa Kermaunerja, ne pa za dva. “Bolje je ostati in biti prvi v vasi kot zadnji, mi je odvrnil oče. Ne vem, vedno sem se trudil, da ne bi bil zadnji v vasi, biti prvi v mestu me ni nikoli zanimalo.”

Kmalu že stota knjiga

Od leta 1988 je izdal že skoraj sto knjig. Pred približno dvema tednoma so na isti dan izšle kar tri: tisočstranska Če umrem, preden se zbudim: klasično obdobje filma noir, monografija o filmskem opusu novogoriškega igralca Iva Barišiča in zbirka esejev ob 30. obletnici samostojnosti Slovenski sen, pred kratkim pa še 30. Filmski almanah s kritikami filmov iz leta 2020, pri njegovi stalni založbi UMco.

Piše večinoma ponoči in tipka na dva prsta: “Verjetno sem najhitrejši na svetu v takem tipkanju, tipkovnico pa izrabim in menjam šestkrat na leto.”

Segel je tudi v svoje zgodnje obdobje v osemdesetih letih, ko je s prijateljem, pesnikom Alešem Debeljakom “tugoval”, ali jima bo sploh kdaj uspelo izdati kakšno knjigo. “Na začetku osemdesetih let se je zdelo nemogoče, da bi izdal knjigo, to je bilo nekaj neverjetnega. Ko pa so Debeljaku nekega dne z Mladinske knjige sporočili, da mu bodo izdali knjigo, je bil to velik praznik. Takoj me je povabil k pisanju spremne besede. Da bom skupaj z njim v vsaj eni knjigi.”

Knjige je sicer začel pisati, da ne bi pozabil. “Vsi mislijo, da imam dober spomin, pa ni tako. Pozabljam naslove knjig, filmov, še avtorji pozabijo na svoja dela, kaj šele bralci,” je dejal.

Cankar, Adamič, Barišič, Baloh

Danes, ko smo večinoma obkroženi s tviti, kratkimi teksti, velja še toliko bolj brati knjige, je poudaril. Sicer pa smo Slovenci že od nekdaj mojstri v kratkih oblikah. “V Cankarjevem letu sem prebral njegova zbrana dela od prve pesmi do zadnjega pisma. Odkril sem črtice in novele iz let njegovega bivanja na Dunaju. To je nekaj najboljšega, kar je napisal. V šolah so nam vedno predavali o Cankarju, ki nam koristi, zadnje čase pa se poigravam z idejo, da bi njegova najboljša dela zbral, ponatisnili bi jih in jih predstavili šolarjem,” je dejal.

V uro in pol dolgem, a prekratkem pogovoru je osvetlil še pisatelja Louisa Adamiča kot predhodnika filma noir, navdušeno pa je govoril tako o Ivu Barišiču, ki po gledališki upokojitvi doživlja renesanso v filmu, kakor tudi o Mihi Balohu, zanj najboljšem slovenskem filmskem igralcu.  


Najbolj brano