Gozdarska “formula 1” za učenje dijakov

Na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna so kot prva šola v Evropi dijakom poklicne gozdarske šole omogočili usposabljanje na eni od tehnološko najbolj naprednih gozdnih žičnic v srednji Evropi. Izkušnja je za dijake še toliko bolj dragocena, saj na Postojnskem ne poznajo tradicije žičničarskega spravila lesa.

POSTOJNA > “Aktiv učiteljev praktičnega pouka in strokovnih modulov v gozdarstvu je v lanskem letu sprejel največji izziv v dosedanji zgodovini gozdarske šole. Kot prva šola v Evropi smo za mesec dni najeli formulo 1 v gozdnem žičničarstvu, žičnico Mounty 4000,” je ponosen učitelj izbirnega predmeta žičničarstvo na Srednji gozdarski in lesarski šoli (SGLŠ) Postojna Tomaž Ščuka.

Z žičnicami manjši poseg v prostor

Žičnica je tehnično zelo zahtevna in napredna, zato upravljanje z njo zahteva veliko znanja in izkušenj. Žičnica je nameščena na tovorno vozilo in je opremljena s procesorsko glavo in vozičkom. S 43-tonskim strojem, ki v višino meri 13 metrov in z vlečno vrvjo doseže 650 metrov dolžine, upravljajo trije do štirje gozdarji. Velika prednost 600.000 evrov vredne naprave je tudi ta, da strojno oklesti in prežaga deblo, na ta način pa omogoča spravilo od 80 do sto kubičnih metrov lesa dnevno. So pa stroški nekoliko večji kot pri klasičnem spravilu lesa, in sicer v Sloveniji znašajo od 25 do 35 evrov.

Dolga zgodovina slovenskega žičničarstva

Zgodovina žičničarstva na Slovenskem sega v čas prve svetovne vojne, ko so s pomočjo žičnic spravljali orožje, strelivo in hrano v nedostopne in višje ležeče predele. V času med obema vojnama je bila pri nas izdelana tudi prva mobilna žičnica. Njen izumitelj je gozdar iz Idrije Ivan Gnezda, ki je izdelal poseben premični voziček, ki je po njem dobil ime gnezdov izvlek. Večji razvoj klasičnih žičnih žerjavov se je začel po drugi svetovni vojni.

Žičničarstvo v Sloveniji dobiva vedno večji poudarek tudi zaradi naravovarstvenih zahtev, saj omogoča manjši poseg v prostor, manjše so tudi poškodbe gozdnih cest. Težava pa je v tem, da je izredno malo ljudi usposobljenih za delo s temi napravami, dodaja Ščuka in poudarja, da je žičničarstvo nadgradnja gozdarstva, saj poleg osnovnega znanja zahteva tudi znanje upravljanja z dvigalom, procesorjem, sposobnosti plezanja na drevo in sidriranja.

V javnorniških gozdovih še tri tedne

Žičnica bo v javorniških gozdovih nad Postojno ostala še tri tedne in bo kot učni pripomoček na voljo dijakom drugega in tretjega letnika postojnske gozdarske poklicne šole v okviru izbirnega predmeta gozdne žičnice in strojna sečnja. “S to izbirnostjo smo omogočili, da dijaki dobijo širše znanje in so tako bolj zaposljivi,” je poudaril Ščuka.

Praktično pridobljeno znanje je za dijake še toliko bolj dragoceno, saj na Postojnskem in Notranjskem ni žičničarske tradicije spravila lesa. Ta je doma predvsem na Idrijskem, Tolminskem, Koroškem in Gorenjskem. “Na območju visokega krasa je podlaga dovolj odcedna in trda, da se spravilo lesa lahko izvaja s traktorjem. Žičnica se uporablja predvsem na velikih strminah in na močvirnatih tleh, kjer bi bilo spravilo in vleka lesa s traktorjem zelo otežena,” pojasnjuje Miha Kržič iz Slovenskih državnih gozdov.

SiDG, ki upravlja z dvema podobnima žičnicama na Koroškem in v Trnovskem gozdu, je v javorniških gozdovih to napravo doslej uporabila zgolj dvakrat, in sicer v letih 2014 in 2015 pri odpravljanju posledic po žledu.

---