Neva Zajc in poročanje o zaprtih gledališčih

“Video killed the radio star” je na koncu sedemdesetih let pela skupina The Buggles. Televizija in splet pa nista nadomestila radia. Nasprotno: izkazalo se je, da radio ostaja eden najbolj priljubljenih medijev in zagotovo eden tistih, ki se bolj poglobljeno posvečajo promoviranju gledališke umetnosti.

Deželni in primorski oddelek državnih radiotelevizij RAI in RTV Slovenija redno sledita dejavnosti tržaškega, koprskega in novogoriškega gledališča. Poročanje se ni ustavilo niti, ko so gledališča v zadnjem letu zamrznila ali spremenila dejavnost. Med novinarji in uredniki, ki poročajo o gledaliških novostih, sta najdlje zvesti temu “poslanstvu” Neva Zajc in Suzi Bandi. Obe smo prosili za razmislek o načinu poročanja v času zaprtja in o tem, če je spletno predvajanje po njunem mnenju začasna rešitev ali nova priložnost. Začeli bomo z Nevo Zajc, neutrudno kulturno novinarsko Radia Koper, v naslednjem Tantadruju pa se bo iz Trsta oglasila še Suzi Bandi.

Redno, a brez ocen spletnih predstav

“Po izbruhu epidemije in po zaprtju gledališč je Radio Koper še naprej poročal o življenju v gledališčih in o položaju, v katerem so se znašla,” pove Neva Zajc in doda, da se je seveda pri tem bistveno spremenila vsebina. “Spremljali smo odločitve, ki so jih sprejela vodstva primorskih gledališč, in posledice, ki jih je prineslo zaprtje dvoran. Posebej pozorni smo bili na uvajanje novosti, ki jih je prinesla selitev na splet, kar je bilo v medijskem svetu nekaj povsem novega. Z Gledališčem Koper smo nekajkrat sodelovali tudi pri nekaterih pogovorih, ki smo jih prek zooma tudi posneli in predvajali. V vmesnem obdobju, ko se je poleti gledališko življenje znova vzpostavilo, smo se vrnili k stari in utečeni praksi, od napovedovanja dogodkov do daljših prispevkov, komentiranih poročil ter pogovorov z akterji. Toda v jeseni se je vse ponovilo in spomladanska zgodba se nadaljuje,” pove in pojasni, da so se ob pojavu spletnih premier skupaj z Radiem Slovenija odločili, da jih sicer predstavljajo, ne pa tudi ocenjujejo.

“Gledališča so bila v naših programih prisotna toliko, kolikor so bila prisotna na odrih oziroma kolikor so ponudila javnosti. Pravilo naše hiše je, da je vsaka nova predstava 'pokrita' pred premiero in po njej, večkrat tudi z daljšimi prispevki in pogovori s posameznimi ustvarjalci. Tudi med pandemijo se trudimo, da ohranjamo stik z gledališčem in poročamo, ko gre za novosti. Manj pozornosti posvečamo posnetkom starih predstav, saj to informacijo gledalci dobivajo na spletu oziroma neposredno od gledališča,” še pojasnjuje Neva Zajc.

O spletnih predstavah nima dvomov: “Prepričani smo, da je spletno predvajanje predstav začasna rešitev, saj ne more nadomestiti žive gledališke izkušnje. Posnetek je pač samo posnetek predstave, nek približek, ki nima moči žive predstave. Težko si predstavljam igralce, ki lahko z enakim občutkom igrajo brez publike. Če bi se gledališki oder spremenil v studio, bi bilo snemanje lahko samo dokumentarni zapis predstave, ki gre v arhiv, šolski pripomoček, slabši od predstave, kar pa je nemogoče primerjati s predstavo v živo.

---